zombi 2

Vpis
Napovedujemo:
dr. Marjan Toš

dr. Marjan Toš

Za spomin in opomin na vojne grozote 1941 - 1945

Lenarško OZ za vrednote NOB bo v začetku decembra  izdalo brošuro o  nekaterih  važnejših zgodovinskih iztočnicah med nemško okuapcijo 1941 – 1945 v Slovenskih goricah
Druga svetovna vojna je bila največja preizkušnja v zgodovini slovenskega naroda, evropskih narodov in človeštva sploh. Uničenju so bili namenjeni številni narodi, tudi slovenski. Bodisi etnocidu – nacionalnemu uničenju – bodisi genocidu ali kombinaciji enega in drugega. Ta kombinacija je bila pri slovenskem narodu prisotna najprej v nemški okupacijski coni.

Druga svetovna vojna je  terjala do 50 milijonov mrtvih ( v novejšem času se pojavlja številka okoli 60 milijonov ). Od tega slabih 6 milijonov ( 5,7 milijona ) deportiranih na podlagi rasističnih zakonov in 5 milijonov političnih internirancev. V te številke pa so zajeti tisti, katerih smrt je bila neposredna posledica vojne, ne pa tudi tisti, ki so umrli zaradi vojne, ker ni bilo dovolj hrane in zdravniške nege, ker so doživeli hude čustvene in duševne pretrese itd. Tudi metodologija  ugotavljanja žrtev vojne je zelo različna ( ponekod na primer so mešali pripadnike odpora s civilnimi žrtvami vojne, kar ni bilo logično ). V nekdanji Sovjetski zvezi je  vojna terjala okoli 18 do 20 milijonov smrtnih žrtev, od tega tretjino civilov in med njimi 1,2 milijona Judov. Od Nemčije  (skupaj z Avstrijo ) je vojna zahtevala več kot 6 milijonov mrtvih, od tega 3 milijone in 250-tisoč vojakov. Na tretjem mestu je Poljska, kjer je vojna  terjala več kot 5 milijonov življenj, med njimi  od 2,3 do 2,9 milijona Judov.

Za nekdanjo skupno državo Jugoslavijo je dolgo veljal  podatek, da je druga svetovna vojna terjala 1,7 milijona smrtnih žrtev. Zdaj operiramo s številom 1,1 milijona smrtih žrtev vojne na območju nekdanje Jugoslavije, kar predstavlja 5,8% prebivalstva. Slovenijo lahko uvrstimo v jugoslovansko povprečje, saj imamo v obdobju od aprila 1941 do januarja 1946 dobrih 97.500 smrtnih žrtev, kar predstavlja 6,5% prebivalstva  (podatki zajemajo tudi po vojni pobite v izvensodnih pobojih ). Od tega je bilo po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani 27.135 žrtev v partizanskih enotah, 35.717 žrtev med civilisti, 13.406 med slovenskimi domobranci, 468 med slovenskimi četniki, 846 pripadnikov vaških straž, 9.759 mobilizirancev v nemško vojsko, 1172 mobilizirancev v italijansko vojsko  in 415 mobilizirancev v madžarske oborožene enote. Partizanski revolucionarni teror je povzročil 24.000 žrtev (največ po vojni), protirevolucioarni ali protikomunistični tabor/pripadniki slovenske kolaboracije/ pa 4.400 žrtev. Med žrtvami je tudi nekaj udeležencev  evropskih odporniških gibanj, ubitih zavezniških vojakov in padlih vojakov jugoslovanske kraljeve vojske ob aprilskem napadu sil Osi na Jugoslavijo. Ko govorimo o žrtvah  vojne 1939 – 1945 moramo posebej izpostaviti tragedijo holokavsta. V njej je izgubilo življenje okoli 6 milijonov Judov, tudi 587  slovenskih.Številka pa še ni dokončna.

V brošuri bo sicer največ pozornosti in prostora namenjenega ustroju okupacijske oblasti in splošnim razmeram  med okupacijo. Predstavljeno bo  odporniško narodnoosvobodilno gibanje, ustanavljanje odborov OF  in pojav Melaherjevih četnikov, ki so se v okupirani slovenski Štajerski pojavljali samo v Slovenskih goricah in v delu Dravskega polja. Sedež so imeli pri Št. Petru, današnjem Malečniku pri Mariboru. Predstavljena bo nemška prisilna mobilizacija, izgoni zavednih Slovencev, deportacije v koncentracijska in uničevalna taborišča, streljanje talcev, ponemčevanje otrok v nemški vrtcih in šolah in tudi  okupatorjevi ukrepi na gospodarskem področju.

Prenovljena Maistrova grobnica na Pobrežju

Ob dnevu Rudolfa Maistra bo mariborsko Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra pod vodstvom predsednika Aleša Ariha pripravilo krajšo slovesnost na Pobreškem poopališču. Tam bodo po 87-tih letih končno priče prenovljeni in obnovljeni  Maistrovi  grobnici, ki so jo po daljšem času uspeli urediti. Kot je ob tem poudaril prof. Aleš Arih, gre za  zgodovinski dogodek, saj bo končno odstranjen črni madež, ki je vse predolgo lebdel nad Maistrovim grobom. Krajša slovesnost ob prenovljeni grbnici se bo začela v torek, 23. noevmbra, ob 16. 00. Prenovo in obnovo grobnice bo na kratko predstavil Aleš Arih, v kulturnem programu pa bodo nastopili vokalna skupina  Fantje na vasi Kulturno-umetniškega društva  Rače in recitator Silvo Safran.

Poslovila se je ena zadnjih živih prič Auschwitza

SONJA VRŠČAJ: »BILA SEM TAM....«
V 96. letu je umrla Sonja Vrščaj (1925 – 2021), pokončna in odločna ženska, ki je preživela »tovarno smrti« in »pekel na zemlji« v največjem in najstrašnejšem nemškem uničevalnem taborišču   Auschwitz – Birkenau v okupirani Poljski. Tam so tudi njej tako kot vsem drugim taboriščnicam in taboriščnikom vzeli človeško dostojanstvo in je postala samo še številka  82396. To je bilo razčlovečenje do popolnosti in v takšnih razmerah so lahko preživeli samo najmočnejši in tisti, ki so imeli trdno voljo do življenja. Ob tem pa še  dovolj optimizma in tudi  ljubezni do domovine. Sonja Vrščaj je bila med njimi in je vse te grozote preživela. Bila je ena zadnjih živih prič dogajanja v taborišču smrti na Slovenskem in je ob opozarjanju na nečloveško trpljenje vedno znala poudariti, da je še bolj kot opozarjanje na trpljenje ljudi med vojno, pomembno opozarjati na  vzroke, ki so do tega  trpljenja pripeljali. To je bila rdeča nit njenega spominjanja in pripovedovanja mladim, s katerimi se je pogosto vračala na »mesto zločina« v Auschwitz – Birkenau na Poljskem.

Vrščajeva se je kot Sonja Zabric rodila 9. decembra 1925 v Šepuljah na Krasu. Bila je ena od treh otrok zavedne slovenske družine, kjer so se vsi člani, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, vključili v Osvobodilno fronto ter pomagali partizanom. Sonjo so  Nemci ujeli 16. junija 1944. Odpeljali so jo v tržaški zapor Coroneo, kjer se je prvič srečala s smrtjo. Iz tržaškega zapora so jo nato odpeljali v zloglasni Auschwitz - Birkenau. Pomotoma so jo peljali v barako k Romom, vendar so jo pozneje premestili. Če bi ostala pri njih, bi tudi njo odpeljali v plinske celice in od tam v krematorij. Stara je bila 18 let.

Sonjo Vrščaj sem spoznal med raziskovalnim delom o holokavstu in kmalu sva postala zelo odprta sogovornika. Spoštoval sem njen pošten odnos do preteklosti in neizmerno voljo, da do konca življenja kot živa priča dogajanja pripoveduje o teh strašnih dnevih in nočeh, ki jih je preživljala skupaj z drugimi. V njeni pripovedi ni bilo niti kančka maščevalnosti, pač pa iskrena osebna pripoved  o vsakdanjem utripu in osebnih travmah, ki so pestile njene sotrpine. Bila je ena tistih, ki  se je dnevno srečevala s smrtjo, saj je nekaj časa prebivala v baraki le nekaj sto metrov oddaljeni od krematorija. Videla je okostnjake, ki so jih vozili vanj in jih sežigali. Preživela je, ker so bili taboriščniki tudi dovolj solidarni in tovariški, je večkrat odkrito povedala na srečanjih z mladimi.Sonja Vrščaj je s svojim delovanjem do zadnjega pripomogla, da so njene izkušnje ostale zapisane za zgodovino in za trajno spominjanje.

Bil sem z njo in se sprehajal po nekaterih ohranjenih barakah Auschwitz – Birkenaua. Dostojanstveno in častno je hodila med njimi in pripovedovala. Imela je dober spomin in njena pripoved ni nikoli minila brez opozoril mladim, da je treba negovati  vrednote medsebojnega spoštovanja, strpnosti, sožitja, tovarištva  in solidarnosti. Pokazala je na ruševine krematorija in se ustavila ob spominski plošči vsem slovenskim internirancem, med katerimi je bila tudi večina prekmurskih  in ostalih slovenskih Judov. Tam je nastal spoštljivi molk in samo  šelestenje listja v  lahnem vetriču  je zmotilo tišino, v kateri smo  nemo poklonili spominu žrtev. Sonja je ob koncu pripovedi vedno poudarila, da vsega trpljenja v taboriščih z besedami ni mogoče opisati.Odšla je ena zadnjih prič nekega časa, ki ga ne smemo pozabiti, saj je bil zaznamovan z največjim zlom 20. stoletja. S holokavstom in genocidom, ki je bil rezultat  politike, katera se še vedno plazi po stari celini in s svojimi novodobnimi nastavki grozi, da se lahko zlo tudi ponovi. Sonja Vrščaj je bila ena tistih, ki je lahko vedno dejala: »Bila sem tam«!.

Franc Lasbaher (1929 - 2021)

V 93. letu starosti  se je poslovil Franc Lasbaher, kmetovalec iz Spodnje  Senarske v občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Vse življenje je obdeloval zemljo in se preživljal s trdim delom na rodni grudi, ki mu je v življenju pomenila največ. Kot deček je spoznaval težko življenje na kmetiji med obema svetovnima vjnama, ki ga je po otroštvu kmalu   oblikovalo v  trdnega in odločnega, predvsem pa vztrajnega in pokončnega moža, kateri ni klonil pred nobeno preizkušnjo. Ljubezen do zemlje, do njenih darov, do narave in vsega živega v njej nasploh, mu je bila očitno položena  že v zibelko. Zemlji je posvetil  vse življenje in ji ostal zvest do konca. Pošten in iskren do sebe in do drugih.

Lasbaherjeva domačija je bila od nekdaj zgled umnega kmetovanja in gospodarjenja. Franček, kot smo ga klicali vsi, ki smo ga poznali in z njim prijateljevali,  je kot naravno talentiran kmet dobro vedel, kaj in koliko mu lahko pri delu pomaga znanje. Tega se ni nikoli branil in že pred desetletji je veljal za enega najbolj razgledanih kmetov v širšem okolju. Vedno je znal  stopiti  v korak s časom. Ko je konjske vprege zamenjal traktor, je bil  na Frančekovem dvorišču med prvimi v vasi. Sledila je vsa ostala mehanizacija, do najmodernejših strojev zadnjih let. Vse to mu je  olajšalo delo. Njemu, njegovi soprogi in tudi otrokom, ki so zrasli na zemlji in se od očeta veliko naučili. Pri njem so se ustavljali mnogi častni in ugledni  ljudje, stanovski prijatelji in strokovnjaki. Slednje je vedno rad vprašal za koristen nasvet.  Verjel je namreč  v stari pregovor, da »kdor jezika špara, kruha strada«. Franček je imel kruha vedno dovolj, zase, za družino in za druge. Od njegove mize ni nihče odšel lačen ali žejen. Lepa stara navada, ki je pri tej hiši ostala.

Frančeka sem spoznal kot bosonogi deček, ko sem mimo njegove domačije nosil mleko v bližnjo zbiralnico. Velikokrat sva se pogovarjala, v meni je vzbujal velikansko zaupanje in izredno spoštovanje. Tudi kot  mlad novinar sem se večkrat ustavil pri njem in posnel mnogo radijskih intervjujev. Bil je preprost, a iskriv in tudi šaljiv sogovornik. Poznal je mnoge dogodke, poznal je mnogo ljudi, njihove tegobe, radosti in tudi žalosti. Kmetijsko problematiko in razmere je obvladoval do obisti.Franček je bil tudi velik prijatelje naše zelene bratovščine iz Dobrave.V lovski družbi pri lovskem domu v Dobravi se je dobro počutil.Lovcem je pomagal pri gradnji lovskega doma, vozil je uplenjeno divjad po nekdanjih velikih skupnih lovih, rad je obiskal tudi lovsko veselico in se zavrtel v ritmu polke in valčka. Najprijetejša pa so bila jutranja srečanja z njim v lovišču. Zgodaj je vstajal in odšel na njive ali travnike po travo in deteljo za njegove  domače živali. Večkrat sva se srečala še v mraku,se na hitro  pozdravila in vedno mi je zaželel »dober pogled«. Vesel je bil, ko smo se lovci po jesenskem lovu v tem revirju ustavili  na njegovi domačiji. Bil je prijazen gostitelj, darežljiv, šaljiv in nasmejan. Takšen bo tudi za vedno ostal v našem lepem spominu.  Lovci smo mu  hvaležni za vsa dobra dela v naravi, saj je  bil resnični varuh življenja in z dejanji prepričan naravovarstvenik: »Za vse je dovolj, za ljudi in za živali«. Takšnih, kot je bil on, ni veliko, zato bomo  tudi v zeleni bratovščini Frančeka toliko bolj pogrešali.

 

Naročite se na RSS
+27
°
C
H: +29°
L: +15°
Lenart v Slov. goricah
Sunday, 27 June
Poglej 7-dnevno napoved
Mon Tue Wed Thu Fri Sat
+33° +34° +32° +26° +19° +24°
+17° +17° +18° +14° +15° +13°

oglas ovtar