JANKO KŠELA: NOB V OBČINI LENART (SLOVENSKE GORICE)
Druga svetovna vojna je bila največja preizkušnja v zgodovini slovenskega naroda, evropskih narodov in človeštva sploh. Uničenju so bili namenjeni številni narodi, tudi slovenski. Bodisi etnocidu – nacionalnemu uničenju – bodisi genocidu ali kombinaciji enega in drugega. Ta kombinacija je bila pri slovenskem narodu prisotna najprej v nemški okupacijski coni. V to cono so spadale tudi celotne Slovenske gorice znotraj okupirane slovenske Štajerske. Ta del lokalne zgodovine je dobro raziskan in publiciran, med prvi lokalnimi raziskavami o nemški okupaciji osrednjega dela Slovenskih goric (nekdanja velika občina Lenart) pa je bila diplomska naloga, ki jo je leta 1965 - 1966 pripravil takratni ravnatelj in učitelj OŠ Gradišče v Slovenskih goricah (danes Sv. Trojica) Janko Kšela. Diplomo je uspešno zagovarjal na takratni Pedagoški akademiji Maribor.

O nemški okupaciji in narodnoosvobodilnem gibanju na tem območju imamo danes veliko strokovne literature novejšega datuma, zato je treba pričujoči ponatis diplome Janka Kšela postaviti tudi v kontekst časa, v katerem je nastala in ko je zgodovinopisje s posebnim poudarkom obravnavalo narodnoosvobodilni boj (NOB) in revolucijo in izpostavljalo tudi njegove žrtve (aktivisti in sodelavci OF, padli partizani, ustreljeni talci, taboriščniki), ne pa tudi vseh ostalih vidikov tega usodnega časa, v katerem so bili Slovenci s strani nacističnih okupatorjev obsojeni na popolno uničenje¹.
Enoplastno so bile dolga leta po končani vojni prikazane tudi žrtve vojne 1941 – 1945 in zaradi nje, med katerimi ni bilo padlih pripadnikov prisilno mobiliziranih v nemško vojsko, ki na lenarškem območju predstavljajo največji delež v strukturi žrtev vojne. Prav tako se niso omenjale žrtve na strani proti komunističega tabora (Melaherjevi četniki), civilne žrtve zaradi posledic zavezniških bombardiranj in žrtve povojnih izvensodnih pobojev, ki so nastale zaradi vojne 1941 – 1945 kmalu po osvoboditvi leta 1945. Brez tega je slika dogajanja med nemško okupacijo v Slovenskih goricah nepopolna in neobjektivna. Zaradi tega sem objavi faksimila diplomske naloge Janka Kšele dodal obširnejšo spremo besedo na osnovi novih virov in literature ter v skladu z normativi in standardi današnje zgodovinske stroke.

Ne glede na to pa moram opozoriti, da je bila izdaja knjige premišljena poteza združenja, ki neguje vrednote NOB pri Lenartu, saj predstavlja dragoceni vir za nova raziskovanja. Njena dodana vrednost pa je velik prispevek k ohranjanju t.i. »spominske pokrajine«. Uredništvo je namreč objavilo vse spomenike iz obdobja NOB in spominske plošče, ki so nesporni del kulturne dediščine in ostanek preteklosti. Zdaj so zbrane na enem mestu in bodoči raziskovalci se bodo lažje lotevali novih študij posameznih poglavij iz obdobja NOB v osrednjih Slovenskih goricah (na primer o dejavnosti OZNE). Na lenarškem območju nihče doslej ni ne rušil ali podiral spomenikov iz tega časa,k er je to preprosto del naše zgodovine. Kakršnakoli že je bila, naša je. Rušenje spomenikov pa je barbarsko dejanje, ki ne sodi v civilizacijo 21. stoletja. Knjiga je lepo oblikovana, kar je zasluga Rosane Lorbek in je hkrati simbolna zahvala avtorju Janku Kšeli, ki je v svojem ustvarjalnem življenju pustil na lenarškem območju globoke sledi. Tudi v času demokratizacije Slovenije v 80-tih letih minulega stoletja. Bil je namreč med ustanovitelji Slovenske kmečke zveze. In vsega tega ne bi smeli pozabiti.

-----
[¹] O nemški okupaciji in NOB na širšem lenarškem območju in v krajih med Dravo in Muro nasploh so največ raziskovali in publicirali dr. Milan Ževart, dr. Marjan Žnidarič, prof. Lojze Penič, dr. Drago Novak, dr. Ljubica Šuligoj, dr. Marjan Toš, Katja Zupanič in še nekateri drugi avtorji.

Ob prvem maju s pogledom v zgodovino za spominjanje
Zgodovina, kot učiteljica življenja nas uči, da je Prvi maj poznan kot praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav sveta, razen v ZDA. Ko je januarja 1888 zasedal kongres ameriške Federacije dela v Saint Louisu, je sklenil, da razglasi prvi maj za delavski-spominski dan oziroma praznik v spomin na padle žrtve majskih stavk in demonstracij leta 1886. Mednarodni praznik je postal šele po potrditvi na kongresu Druge internacionale pod vodstvom Friedricha Engelsa (nemški politik, sociolog, ekonomist in vojaški zgodovinar) leta 1889 ob stoti obletnici francoske revolucije. V resoluciji tega kongresa je med drugim zapisano, da kongres odloča, da je ob »določenem dnevu je treba organizirati veliko mednarodno manifestacijo, in sicer tako, da na ta dan delavci v vseh državah in vseh mestih hkrati sporoče oblastem zahtevo po 8-urnem delavniku in po izpolnitvi vseh drugih določb mednarodnega kongresa v Parizu. Ker se je ameriška Federacija dela na svojem prvem kongresu leta 1888 odločila, da bo podobna manifestacija prvega maja 1890, sprejemamo ta dan za dan mednarodnih manifestacij. Delavci različnih narodov so dolžni izvesti manifestacijo na način, kakršnega jim omogočajo razmere v njihovi deželi.«

Leta 1890 so se v večini evropskih držav (in tudi v ZDA) začele organizirane delavske demonstracije. Njihova poglavitna zahteva je bil osem uri delavnik, pokazali pa so se tudi znaki mednarodne delavske vzajemnosti in solidarnosti. Glas o prvem maju in mednarodnem gibanju delavstva se je zelo zgodaj slišal tudi na Slovenskem. Kljub svarilom časopisa »Slovenec« z dne 25. aprila 1890, naj delavci 1. maja ne praznujejo, temveč delajo, ker da je praznovanje 1. maja »...osnovano od prevratnih ciljev, ki bi radi povzročali izgrede in nemire po načinu francoske revolucije...«, se je velik del ljubljanskih delavcev tega zbral zgodaj zjutraj na Rožniku, nato pa v skupinah prihajal v hotel Evropa, kjer se jih je več 100 zbralo na shodu. Govorili so v glavnem o osemurnem delavniku. Kronisti so zabeležili, da se je ta shod dopoldan končal, nato pa so se delavci zbirali v skupinah še po ljubljanskih gostilnah. Prva prvomajska manifestacija na Slovenskem se je leta 1890 zaključila s plesom v hotelu Evropa. »Zgleden red in mir« so priznavali prvemu ljubljanskemu prvomajskemu praznovanju tudi takratni meščanski časopisi. S prvim majem je povezano tudi postavljanje mlajev (prvomajskih dreves) in kresovanja. Kresovanje na slovenskem je po mnenju uglednega etnologa dr. Janeza Bogataja izjemna kulturna dediščina, ki sega daleč nazaj še v poganske čase. S kurjenjem ognjev, ki simbolično pomagajo Soncu, da bi se čim bolj ogrelo in zasijalo z vso svojo močjo, »na Slovenskem ni samo zgodovinska predstava, ampak je nadaljevanje naše tradicije z vsemi svojimi dopolnili in spremembami.«

Slovenska tradicija obeležuje prvi maj kot praznik dela zlasti s kurjenjem kresov na predvečer praznika, s postavljanjem mlajev, nošnjo nageljnov ter prvomajskimi budnicami. Te so se k sreči ohranile (čeprav so jih po letu 1990 mnogi imeli za relikt komunizma) in so izjemno priljubljene v večini slovenskih mest in celo manjših krajev. Tudi pri Lenartu v Slovenskih goricah. Sicer pa, kaj nam razen omenjenega danes predstavlja prvi maj? Odgovor je zelo preprost: »danes praznik dela predstavlja največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja in opozarja predvsem na kratenje teh težko pridobljenih pravic«. Mar res? Kaj pa nekdanje geslo »Delu čast in oblast«? Pozabite nanj, ostaja samo še del preteklosti in za mnoge generacije delavcev nostalgija za časi socializma, ko so bili nekaj vredni, spoštovani, plačani in cenjeni. Danes delo nima več ne časti in še manj – oblasti. Ta je že zdavnaj v rokah kapitala in njegovih lastnikov.

Ob dnevu (OF) upora proti okupatorju

Slovensko ozemlje so po hitri predaji šibke jugoslovanske vojske aprila 1941 razdelili med štiri okupatorje: Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Okupacijske meje je določal Hitler, zato je dobila Nemčija največji in hkrati najbogatejši del, to je slovensko Štajersko, Gorenjsko, manjši del Dolenjske, Mežiško dolino, dravograjski okraj in majhen del Prekmurja (skupno je te kraje naseljevalo 800.000 prebivalcev). Nemški okupator je tako razmejeno slovensko ozemlje razdelil v dve okupacijski enoti: Spodnjo Štajersko (Untersteiermark) s sedežem v Mariboru in pozneje v Gradcu ter zasedena območja Koroške in Kranjske (gesetzte Gebiete Kärntens und Krain) s sedežem na Bledu in pozneje v Celovcu. V okupatorjevo upravno tvorbo Spodnja Štajerska je prišlo 14 celih štajerskih okrajev in samostojnih mest ter deli okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško.

Italija je od slovenskega ozemlja dobila polovico toliko kot Nemčija – Notranjsko, del Dolenjske in Ljubljano (skupno je pod njo prišlo okoli 340.000 prebivalcev), Madžarska pa komaj desetino toliko kot Nemčija, in sicer večino Prekmurja s približno 100.000 prebivalci. Nekaj posameznih vasi je prišlo pod pristojnost NDH-ja. V nemški okupacijski coni so v enem letu od junija 1941 v Srbijo izgnali 7.500 prebivalcev, v NDH 10.000 ljudi, v Nemčijo 37.000 ljudi, okoli 17.000 pa se jih je izselilo, večji del v Ljubljansko pokrajino, ki je bila pod Italijani. Med izgnanimi in izseljenimi so bili predvsem izobraženci in ljudje, ki jih zaradi rasnih ali političnih razlogov ne bi hoteli ponemčiti. Izselili so veliko zavednih slovenskih duhovnikov, učiteljev in predvojnih članov Sokola ter prebivalce obmejnih krajev. Spreminjali so tudi podobo pokrajine – ponemčevali krajevna imena, celo na novo klesali nagrobnike, slovenski jezik so odstranili iz vsakršne javne rabe. Zavedne Slovence so deportirali tudi v koncentracijska taborišča in od leta 1942 izvajali prisilno vojaško mobilizacijo.

Nacisti so se aprila 1941 na slovenskem Štajerskem odločili za okupacijski sistem šefa civilne uprave, kakršnega so uvajali v okupiranih pokrajinah, do katerih so imeli poseben interes in so jih želeli čim prej vključili v Tretji rajh. Kot je zapisal dr. Marjan Žnidarič, odličen poznavalec okupacijskega sistema na slovenskem Štajerskem, so okraj Dravograd razbili na dva dela. V okupacijsko enoto Spodnja Štajerska je prišel njegov vzhodni del kot nov okraj Marenberg, ob južni meji okupirane Štajerske pa so ukinili okraj Krško in ga priključili okrajem Brežice, Laško in Novo mesto. Julija 1941 so nacisti okupirano slovensko Štajersko razdelili na pet podeželskih (Maribor, Celje, Ptuj, Brežice in Trbovlje) in mestno okrožje (Maribor), nekdanji ljutomerski okraj pa so v upravnem pogledu priključili okrožju Radgona na avstrijskem Štajerskem. V Mariboru je bil sedež urada varnostne policije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko (službo je vodil Otto Lurker). Na Štajerskem so bile izpostave Gestapa v Celju, na Ptuju, v Trbovljah in Brežicah. Maribor je že 26. aprila 1941 obiskal Hitler, 6. maja in 25. avgusta 1941 pa Adolf Eichman. V mestu se je med okupacijo mudil tudi vsemogočni vodja SS in glavni organizator holokavsta Heinrich Himmler. Šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem je bil dr. Siegfried Uiberreither.

Že konec julija 1941 so Nemci pri Brežicah prvič streljali slovenske talce, in sicer 10 ujetih partizanov, ki so si morali sami skopati grob. Upor zoper okupatorje, ki ga je že konec aprila 1941 zanetila OF, se je razplamteval. Naslovni škof prof. dr. Vekoslav Grmič je o njem zapisal, da je bilo uporništvo narodovo preroško poslanstvo. Grmič je predvsem zelo dosledno, odločno in nepopustljivo pozitivno vrednotil tradicijo NOB. Kot eno temeljnih misli te njegove načelne drže bi omenil misel iz njegovega prispevka z naslovom Etična dilema – upreti se ali ne, v kateri poudarja: »Upor je bil dejanje silobrana, do katerega je imel slovenski narod vso pravico in celo moralno dolžnost, saj narava vsakega živega bitja sama po sebi odgovarja z odporom zoper uničevalca življenja. Zato je naše uporništvo kot volja in pravica do življenja, ki je enkratno. Vsak človek mora svojemu življenju dati smisel, kajti kjer je odgovornost, tam je smisel. Gre skratka za antropologijo uporništva«.               

Čudež stoletja, razodetje tisočleta

V Pokrajinski in študijski knjižnici (PIŠK) v Murski Soboti je bil spominski večer Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. Na kulturno-spominski prireditvi v čast kulture, literarne in glasbene ustvarjalnosti, angažiranega novinarstva ter v spomin na nepozabnega častnega člana Ustanove dr. Antona Vratuše-Vrana, so predstavili tudi novo zajetno publikacijo Branka Žunca s pomenljivim naslovom Čudež stoletja, razodetje tisočletja.

Obiskovalce, ki so tudi tokrat napolnili osrednjo dvorano soboške Pokrajinske in študijske knjižnice, je najprej pozdravil predsednik Ustanove Marjan Šiftar in spomnil na neprecenljivo vlogo akademika dr. Antona Vratuše pri njenem nastajanju in kasnejšem ravoju ter njegov prispevek pri družbeno-gospodarski in duhovno-kulturni rasti Prekmurja. Svoje navezanosti na to pokrajino dr. Vratuša ni nikoli skrival, vanjo se je vedno rad vračal in prijateljeval tudi dr. Vanekom Šiftarjem, s katerim sta se srečevala v njegovem Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih.

Slavnostni govornik je bil Mirko Munda, novinar in publicist, ki je podrobneje orisal Vranovo življenjsko in politično–akademsko pot. Posebej je spomnil na njegovo mladost, gimnazijska in študijska leta, na sodelovanje z OF, italijansko internacijo v kar 4 taborišča, sodelovanje pri ustanovitvi Rabske brigade ob italijanski kapitulaciji 1943 in delo v NOB do konca osvoboditve. Ni se mogel izogniti njegovi razgibani in ustvarjalni povojni politični in predvsem akademski poti. Akademik dr. Anton Vratuša – Vran je po njegovih besedah ena najvažnejših osebnosti novejšega časa ne samo v Prekmurju, pač pa v celotni Sloveniji.

Ob izidu nove publikacije Čudež stoletja, razodetje tisočletja avtorja Branka Žunca, se je z avtorjem pogovarjala TV voditeljica Ksenija Horvat. Pogovor je bil zanimiv, saj je Žunec dolga leta delal kot novinar in je odlično spoznal prekmursko pokrajino, njeno zgodovino in razvoj, pa tudi značaj prekmurskega človeka in njegove socialne stiske skozi dolga stoletja. V pogovoru je posebej izpostavil leto 1919, ko je bilo Prekmurje po mirovnih pogodbah po koncu prve svetovne vojne priključeno k Sloveniji. Na tem dejstvu je zgradil dobršen del knjige, ki jo je založila in izdala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. Urednik je bil Nino Flisar, lektorica Patricija Pačnik, avtoja spremnih besed pa redni član SAZU prof. dr. Marko Jesenšek in Melita Forstnerič Hajnšek. Za oblikovanje in prelom je poskrbel Tomaž Ebenšpanger, za naslovnico pa Črtomir Just: Nucleus. Izšla je v nakladi 300 izvodov. Program prireditve je povezoval Boštjan Rous, v kulturnem delu spominskega večera pa so nastopili Darina Gujt, Marjan Farič, Dejan Berden in Horvat Palko Nova.