Devetdesetletnik, ki se je razdajal tudi za Slovenske gorice

Življenjska zgodba še vedno čilega 90 letnika Avgusta Seničarja se je začela avgusta 1933 pod Donačko goro. Bil je zvedav vajenec, potem pa se je skozi čas v njegovi delavski knjižici nabralo 58 let delovne dobe. Bil je radovedni vajenec v Mariborski tekstilni tovarni z neustavljivo željo po novih znanjih in osebnostnem razvoju. Bil je vodja proizvodnje v podjetju Primat ter kar 37 let na direktorskih položajih – od lenarškega Klemosa do zasebne družbe Ventili v Selnici ob Dravi.

Lenarški Klemos je praktično dvignil iz pepela in ga kot Industrijo metalnih izdelkov (IMI) pripeljal v družbo prepoznavnih podjetij v nekdanji Jugoslaviji. Navezal je tudi prve poslovne povezave z nemškimi podjetji, da jim je še v času delavskega samoupravljanja uspelo privabiti tuji kapital in zasnovati proizvodnjo, ki še danes poteka v največji lenarški industrijski in izvozno naravnani gospodarski družbi, v Tovarni bovdenov in plastike (TBP) Lenart. TBP d.d. je paradni konj lenarške industrije in pomembni partner svetovne avtomobilske industrije. A začetki niso bili lahki – nekdanji Klemos se je začel že leta 1971 pogovarjati s tujim nemškim partnerjem za vlaganje v proizvodnjo v Lenartu. Vodil ga je prodorni in za tisti čas drzni ter v prihodnost zazrti direktor Avgust Seničar. Pod njegovim vodstvom je podjetje navezalo stike s tujim partnerjem ter z vlaganjem tujega kapitala nemške firme Vebe-Küster v obliki opreme in tehnologije, v Klemosu organiziralo proizvodni obrat žičnih mehanizmov - imenovanih »bovden potegi«. Začelo se je osvajanje sodobnih tehnologij in znanj ter razvoj v ugledno podjetje za samostojno proizvodnjo in trženje bovden potegov za evropsko avtomobilsko industrijo. To se je zgodilo leta 1971. Leta 1974 se je proizvodni obrat bovden potegi organizacijsko preoblikoval v TOZD »Klemos-Küster« žični mehanizmi v okviru IMI Klemos Lenart. To delo se je bogato obrestovalo. V lenarško zgodovino se je Avgust Seničar trajno zapisal z velikimi črkami in je v Slovenskih goricah pustil trajne in globoke sledi. Bil je gospodarstvenik, ki je videl daleč naprej in tudi vedel, kako lahko svojo vizijo in cilje uresniči. Z ljudmi, ki so bili zanj vedno največji kapital. Zato se ga njegovi delavci še danes s hvaležnostjo spominjajo.

 Avgust Seničar, direktor in gospodarstvenik z vizijo in s posluhom za ljudi.

Hvaležnost so nekdanjemu direktorju izkazali tudi ob njegovi devetdesetletnici. Za to pozornost jim je neizmerno hvaležen. »Na mojem domu v Razvanju me je obiskala delegcija TBP v sestavi Bogdan Šavli, Hilda Gjerkeš, Zlatko Titan in Franc Loncner. Za vse njihove izrečene dobre želje, za darila in program, ki so ga pripravil, se jim prijazno zahvaljujem. Bili so moji tesni sodelavci v takratni TOZD Tovarna jeklenih konstrukcij, TOZD Klemos – Küster, TOZD Plastika in skupne službe IMI Klemos Lenart.

To je bila organizacija podjetja, v katerem sem bil zaposlen kot direktor vse do leta 1990. Od takrat je minilo 33 let. V tem času smo se spremenili vsi, tudi kraj Lenart. V kolikor v tistem »našem« času ne bi bili zaposleni tako vestni in dobri sodelavci, ki smo se vsi trudili, da bi se naši zaposleni delavci dobro počutili in tudi živeli bolje, se tudi Lenart ne bi razvijal tako pozitivno, kot se je. Od takrat pa vse do danes, ko je med lepšimi slovenskimi mesti.

Poleg nekdanjih Klemosovih najožjih sodelavcev me je obiskal, mi zaželel vse dobro in me obdaroval tudi zdajšnji direktor družbe TBP d.d. Lenart, dr. Danilo Rojko. Vsem se od srca zahvaljujem za izkazano pozornost in voščilo«,

nam je tudi rahlo nostalgično pripovedoval še vedno čil in zdrav devetdesetletni Avgust Seničar.

Pol stoletja je bil ob izdatni podpori sokrajanov Valentina Hrena in Milana Mandla predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Razvanje pri Mariboru ter četrt stoletja predsednik sveta tamkajšnje krajevne skupnosti. Za dolgoletno izjemno uspešno organizacijsko in vodstveno delovanje v gasilski organizaciji je prejel naziv častnega predsednika PGD Razvanje. V ta kraj se je priselil leta 1958 in je s svojim zavzetim delom pomembno prispeval k njegovemu razvoju. Za angažiranost, dosežke na področju gospodarstva ter za nesebično in humano delo na področju gasilstva, je Avgust Seničar prejel številna visoka priznanja in pohvale, med njimi leta 2007 tudi bronasti grb mesta Maribor.

Eno najlepših grajskih poslopij na Štajerskem z ohranjenim baročnim stopniščem in grajskimi ribniki

Letos mineva okroglih 580 let od prve pisne omembe Hrastovca v zgodovinskih virih. V pisnih virih se namreč grad v Hrastovcu prvič omenja leta 1443. Je eden najmogočnejših gradov na Slovenskem, ne samo po dominantni legi, temveč tudi po kvalitetnem oblikovanju. S svojo monumentalnostjo tvori večji kompleks, ki ga na jugu členi starejši del s tremi renesančno oblikovanimi dvonadstropnimi trakti in tremi okroglimi stolpi iz okoli leta 1600, kateri skupaj s severnimi baročnimi trakti in različno razgibanimi strehami sestavljajo prostrano notranje dvorišče, zasajeno z mogočnimi soliternimi drevesi. V gradu je tudi kapela iz leta 1688. Na severni strani, ob vznožju baročnega balustradnega stopnišča, leži manjši formalni parter. Del grajskega kompleksa je tudi sistem ribnikov, veliko bogastvo pa so tudi obnovljene baročne stopnice.

Zgodovinarji domnevajo, da naj bi se Hrastovec v začetku imenoval drugače, morda Dobrovec. Vsekakor pa se je ime nanašalo na hrast oziroma na starejše poimenovanje tega drevesa – dob. Iz tega prvotnega imena se je kasneje razvil napačni nemški prevod »Gutenhag«, ki pomeni »dobro podiranje« namesto »podiranje dobov«. Obstaja še druga teorija o etimološkem izvoru imena Hrastovec, ki trdi, da je ime izpeljano iz Gehag-Kaag kar naj bi pomenilo preseko skozi gozd, in se natančneje nanašalo na preseko skozi gozd na obmejnem območju z Ogrsko, v katerem se je vse do začetka 13. stoletja nahajal tudi Hrastovec. Do leta 1376 je bil Hrastovec v lasti plemiške družine von Haag. zadnjega člana tega rodu Gunterja, po imenu Ana, se je leta 1379 poročila s Henrikom Herbersteinom in mu za doto v zakon prinesla Hrastovec. Rodbina Herberstein je nato z manjšimi presledki gospodarila s Hrastovcem do konca aprila 1945 leta. Z njo je močno povezana tudi srednjeveška in kasnejša zgodovina Lenarta. Vse to ne sme v pozabo.

Družina Herberstein, čigar predniki so izpričani v začetku 13. stoletja, izvira iz avstrijske Štajerske. Njen matični grad, po katerem se rodbina imenuje, se nahaja približno pol ure vožnje od Gradca in se razprostira na ogromni skali nad rokavom rečice Feistritz (Bistrica). Od leta 1290, kamor sega prva pisna omemba gradu, je Herberstein v lasti iste družine, ki danes šteje že 21. generacijo. Herbersteini so se v službi Habsburžanov povzpeli do najvišjih dvornih, državniških in vojaških služb ter se tako uveljavili v večini deželah. Leta 1537 so bili povzdignjeni v barone, leta 1644 v grofe. Močne stike so imeli tudi z ozemlji v današnji Sloveniji, kjer so posedovali ali imeli v zakupu posesti na Kranjskem, v Istri največ na slovenskem Štajerskem in tako odigrali pomembno vlogo v političnem in kulturnem razvoju teh območij.

Zdaj v gradu domuje SVZ Hrastovec, ki pa že izvaja postopno izselitev iz grajskega poslopja.

Sinagoga Ljubljana odpira vrata za širšo javnost

Bogatemu program ob letošnjem evropskem dnevu judovske klture (EDJK) v Sloveniji se je pridružilo tudi Judovsko združenje Slovenije – skupnost tradicionalnih Judov. 12. septembra vljudno vabijo na ogled Sinagoge v Ljubljani s predavanjem "Duhovna vrednost spomina v Tori", teden dni pozneje torej 19. septembra pa bo še predavanje "Obujena knjižna zapuščina predvojne slovenske judovske skupnosti v Prekmurju". Oba dogodka se bosta začela ob 17.00 uri.

Ljubljansko sinagogo so svečano odprli 9. novembra 2021. Slovesnemu vnosu zvitka Tore je takrat prisostvovala delegacija Konference evropskih rabinov. Po dveh letih ljubljanska sinagoga letos prvič odpira svoja vrata tudi za širšo javnost. Predstavitvi prostora bo sledilo predavanje glavnega rabina za Slovenijo Ariela Haddada z naslovom “The Spiritual Value of Memory in the Torah”. Kolektivni in individualni, zgodovinski in pripovedni – spomin je temelj, na katerem se kuje judovstvo. Koren ZHR v hebrejščini pomeni »spomin« in »spominjanje«, pa tudi »moškost« ... Kako spomin oplaja judovstvo in ga ukoreninja na rodovitnih tleh štiritisočletne zgodovine?

V predavanju 19. septembra pa bo Maja Kutin, vodilna sodelavka na projektu katalogizacije knjižne zapuščine, predstavila zgodbe za izbranimi zakladi molitvenikov in obrednih knjig. Hebrejsko biblijo in Toro z omembami nekdanjih rabinov Murske Sobote so člani judovske skupnosti uporabljali za prisego pred murskosoboškim sodiščem, podpisi v Žalnih molitvenikih za mrtve pa razkrivajo zgodbe družin, ki so vplivale na gospodarski in družbeni razvoj Prekmurja. Dragoceno zbirko hranijo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota.

Ob obletnici smrti Rudolfa Maistra – Vojanova je mariborsko Maistrovo domovinsko društvo pripravilo spominsko slovesnost na Pobrežju in v Miklavžu pogovor o Maistrovem borcu Francu Vauhniku
Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra Maribor je ob obletnici smrti generala Maistra (general je umrl 26. julija 1934) organiziralo spominsko svečanost pri grobnici generala Maistra na pobreškem pokopališču v Mariboru. Predstavniki Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra Maribor, Zveze društev general Maister in Slovenske vojske so položili venec na generalov grob. Zbrane sta nagovorila predsednik društva Aleš Arih in predsednica Zveze društev general Maister mag. Lučka Lazarev Šerbec. V kratkem kulturnem programu sta nastopila dramski igralec Bojan Maroševič v vlogi generala Maistra in Skupina Zven.

Naj ob tem spomnimo, da je na Uncu pri Rakeku generala Maistra zadela kap, za njenimi posledicami je 26. julija 1934 umrl. V Celju se mu je poklonila velika množica ljudi. V Mariboru so pripravili mrtvaški oder v veži mestnega magistrata, kjer se je od njega poslovilo na tisoče Mariborčanov in okoliških prebivalcev. 28. julija 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez Stari most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča.

Po slovesnosti pri Maistrovi grobnici na Pobrežju so se mariborski Maistrovci v Miklavžu na Dravskem polju pri spominski plošči posvečeni Francu Vauhniku, prvemu padlemu Maistrovemu borcu, in Josipu Simčiku, prvi žrtvi slovenske osamosvojitvene vojne leta 1991, poklonili tudi njunemu spominu. Predsednik društva Aleš Arih je spregovoril o zgodovinsko pomembni družini Vauhnik, največ o prvem padlem Maistrovem borcu Francu Vauhniku, ki je sodeloval v prvi svetovni vojni. Maistrov borec je bil tudi slavni obveščevalec Vladimir Vauhnik, ki je sodeloval v drugi svetovni vojni. Tretji član družine Vauhnik je bil Vinko Vauhnik,,ki je sodeloval v slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Bil je tankist v Jugoslovanski ljudski armadi in je ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije 25. junija 1991 iz Banja Luke pobegnil v Maribor in se pridružil Teritorialni obrambi RS.

Udeleženci prireditve so si lahko ogledali nagrobnik Franca Vauhnika, ki ga je Peter Breznik rešil pred propadom. V Miklavžu je v baru La Boheme tudi razstava o generalu Maistru, likovna zbirka in zbirka različnih predmetov slovenske kulturne dediščine.