zombi 2

Vpis
Napovedujemo:

Čudovite impresije iz črne kuhinje

Tanja in Boris Gričar v svoji črni kuhinji. Foto: Nina Zorman Tanja in Boris Gričar v svoji črni kuhinji. Foto: Nina Zorman

Ljudje prihajajo in odhajajo, hiše, travniki in vrtovi pa ostajajo in v sebi nosijo polno navdihujočih anekdot izjemnih ljudi. V domačiji, ki stoji na hribčku v Zgornjem Partinju in šteje več kot 300, morda celo 400 let, svojo jesen življenja preživljata zakonca Gričar, ki sta se preselila iz mestnega vrveža. Ta domačija ima zanimivo preteklost in k sreči lastnika, ki daje velik poudarek ohranjanju kulturne dediščine. Posebnost lepo urejene hiše pa je dih jemajoča črna kuhinja.

Za pripravo prispevka smo se, kakopak, srečali na domačiji, ki je obkrožena z zelenjem in cvetlicami. Ko sem izstopila iz avta me je pozdravil prijazen glas gospodarja Borisa in me povabil, da sedeva za mizo in si lepotico ogledujeva kar med pogovorom. Gospod Boris mi s pogledi na hišo pripoveduje njeno zgodbo:

»Hiša je ostala takšna, kot je bila nekoč. Po vojni je bilo večino zemlje zaplenjene in razdeljene med kmete. Tukaj je bila nekoč velika kmetija, saj je pred vojno k njej spadalo 30 hektarov kmetijskih zemljišč, tudi gozdov. Kmalu po vojni so tudi starši moje žene odšli v mesto in je tu ostala stara mama. V samo arhitekturo se praktično sploh ni posegalo, zato je tudi črna kuhinja ostala. Poleg je sicer še stalo veliko gospodarsko poslopje, ki pa je leta 1967 zgorelo, a hišo jim je uspelo rešiti pred ognjenimi zublji.«

Zgodovina pravi, da se je Koroščeva domačija nekoč imenovala Pristava in je delovala pod okriljem grajskih gospodov iz Hrastovca. Velik hlev je služil za gojenje velikega števila konjev, ki jih je gospostvo potrebovalo za delo na poljih, pa tudi za bojevanje. V tistem času je grajskim gospodom iz Hrastovca pripadala ta velika posest Pristava, zato se tudi akumulacijsko jezero, ki leži v bližini gostišča Šiker, imenuje Pristava.

V arhitekturo nisva posegala

»Ko sva prišla sem, sva se odločila, da v arhitekturo ne posegava, da jo bova poskušala ohraniti takšno, kot je. Poskušali smo kombinirati, da nismo preveč spreminjali same notranjosti. Letnice hiše do zdaj še nismo našli. Ocena Zavoda za spomeniško varstvo je, da je to prva polovica ali pa začetek 18. stoletja, torej tu okoli 1700. Zadnji močnejši potres, ki se je zgodil decembra lani na Hrvaškem, v vasi Petrinje, nam je hišo poškodoval. Statika je verjetno že vprašljiva, tako da računamo, da bi jo vključili v kak projekt za pridobitev sredstev, če želimo, da bo še en čas stala. Etažo, v kateri bivava, sva uredila, tudi zunanjost in okolica sta urejeni. Okna so bila dotrajana in smo jih zamenjali z lesenimi. Tudi streha je na novo krita in sicer z bobrovcem,« mi zgodovinsko podobo pripoveduje gospod Boris, ko se na glavnih vratih hiše izriše silhueta ženske.

Prijazno me pozdravi in se po stopnicah spusti do naju. Gospa Tanja, izjemno lepa gospa v zrelih letih, stopi do mene in pozdraviva se z novodobnim rokovanjem: komolcem. Tanja nostalgično pripoveduje kako so kot otroci poleti sem hodili na počitnice na potico. Oči so se ji kar iskrile!

»Tukaj je za mene vedno bil raj. Sem me je vleklo popolnoma vse: od živali, do narave, potoka, ki teče tam doli, ko sem lahko opazovala krtinove hribčke po dežju, ko voda dobesedno vre iz njih. Že kot deklica sem zelo rada čas preživljala na travnikih,« se spominja Gričarjeva in tako od zgodovine lepote preide k vidikom zdravega življenja, narave, ki na podeželju kar oživi in zazdi se, da je to skrivnost njunega mladostnega videza.

Tla iz kaminitih kock, toplina lesa in življenjska energija

Ko sem vstopila v hišo je gospod Boris dejal:

»Vse je tako, kot je bilo.« Poseben občutek je, ko vstopiš v tako staro hišo, saj ti že vonj in hlad pripovedujeta neko zgodbo. »Tla so narejene iz kamnitih plošč in tu ni bilo praktično nobenega posega. Osrednji del hiše je črna kuhinja. Obnove smo se lotili z naravnimi materiali in praktično se ne vidi kaj je dograjeno. Ognjišče je bilo včasih na tleh, midva sva ga dvignila ter dogradila. Kadar ga ne potrebujeva, nama služi kot mizica, uporabljamo pa ga ob priložnostih, ko naju obiščejo otroci z vnuki,« prikazuje gospod Boris, jaz pa se sprehajam po mogočnem prostoru in se ne morem načuditi lepoti prostora.

Kuhinja, ki sta jo zakonca dogradila se lično zlije s starosto, novnodne naprave, kot je pomivalni stroj, pa sta zblindirala s simpatičnimi lesnimi vratci. Zaradi težav z vlekom in posledično težav z dimom sta začela razmišljati kako zadevo urediti:

»Izdelali smo napo in ji dodali še manjšo napo, ki ji je možno regulariti višino,« obrazlaga Gričar in pokaže na detajle, ki so jih odkrili pri obnovi kuhinje: »Pri odstranjevanju ometa smo opazili detajle, ki sedaj krasijo kuhinjo – gre za manjše luknje in velbe.«

Sprehodili smo se do naslednjega prostora, kjer je bila manjša kuhinja, sedaj pa sta jo Gričarjeva preuredila v jedilnico, kjer kraljuje masivna lesena jedilna miza s stoli, domačnost pa ustvarijo ročno naslikane cvetlice na stenah. Prostor, ki sledi, je manjša soba, ki jo Gričarjeva uporabljata kot delovno sobo, v njej pa je svojo mesto dobila tudi ohranjena postelja, na kateri sta spala Tanjina babica in dedek. Tla v tej sobici so prvotna, lesena tla. Krušno peč, ki je bila na drugi strani hiše, so morali odstraniti, saj je bila dotrajana, tam pa je sedaj kopalnica in spalnica. Krušno peč so postavili v dnevni prostor, kjer se lahko vnuki pozimi igrajo, ko pridejo na obisk. Veliko stavbnega pohištvo so ohranili, ga obnovili in mu dali življenje. Tanja mi je med razgledovanjem njunih bivalnih prostorov ponosno pokazala fotografije in predstavila obraze, ki so me s sramežljivi nasmehi pozdravljali izpod lesenih okvirjev:

»To je moja stara mama, moj dedek, prababica, moja mami, poročna fotografija mojih staršev, sestrični.«

Hiša ima poseben občutek, saj gre za prostor, kjer združiš lepoto narave, zgodovino in umetnost. Svojo mesto je dobil tudi akademski slikar Lajči Pandur, ki je prvi vnesel avtentično podobo panonskega sveta v slovensko slikarstvo. Na drugi strani dnevne sobe je polno fotografij, kjer gospa Tanja predstavi svoje službene fotografije in doda: »V operi sem pela.« Ko sem pogledovala po fotografijah je bilo jasno, da je bila gospa zavidljivo lepa ženska, z uspešno kariero.

Sprehod po zgradbi častitljive starosti si štejem v čast. Spoznavati časovne in zgodovinske plati je izjemno doživetje, ki ga znata zakonca Gričar spoštovati. Zgodbe, ki jih pripovedujejo debele stene so žive kot kdajkoli prej, a dušo in značaj tej hiši dajeta ravno Boris in Tanja s svojimi detajli in življenjsko energijo, ki jih je opaziti na prav vsakem koraku.

gricar 1

Črna kuhinja pri Gričarjevih v Zgornjem Partinju. Foto: Boris Gričar.

Nazadnje urejeno: četrtek, 23 september 2021 09:00
+27
°
C
H: +29°
L: +15°
Lenart v Slov. goricah
Sunday, 27 June
Poglej 7-dnevno napoved
Mon Tue Wed Thu Fri Sat
+33° +34° +32° +26° +19° +24°
+17° +17° +18° +14° +15° +13°

oglas ovtar