»Po Maistru ga bomo poimenovali ...«

Zavrh 60 let pozneje: obletnica, ki ne sme v pozabo

Letos mineva okroglih 60 let od odločitve vodstva novo nastalega Turističnega društva na Zavrhu, da društvo poimenujejo po generalu Rudolfu Maistru, ki je slišal tudi na pesniško ime Vojanov. S to odločitvijo se je ne samo Turistično društvo, temveč ves kraj trajno zapisal v slovensko narodno zgodovino in še zlasti v knjigo spominjanja na generala Maistra.  Gre torej za obletnico, ki ne sme mimo nas in ki nas po  domoljubnosti, srčnosti in nenazadnje izvirnosti  opominja, da je mogoče  zgodovinski spomin  negovati in utrjevati tudi  v zavetrju velikih mest in zvenečih avtoritev javnega, kulturnega  in političnega življenja. Zavrh je za to trditev najlepši dokaz.

Za osvežitev  spomina zapišimo, da je Zavrh v Slovenskih goricah  že  od leta 1924  povezan s prizadevanji za ohranjanje in negovanje zgodovinskega spomina na generala Rudolfa Maistra in njegove borce za severno slovensko mejo v prevratnih letih 1918/1919. Iztočnico spominjanja  moramo namreč iskati v letu 1924, ko je  Maister na povabilo mladostnega prijatelja in lenarškega notarja  Frana Štupice po nenadni  prisilni upokojitvi leta 1923,  prvič prišel  na oddih na Zavrh.  Maistru v čast in trajni spomin so na Zavrhu   leta 1961 po njem poimenovali Turistično društvo in leta 1963 še razgledni stolp. Ob stolpu so odkrili tudi spominsko ploščo. To so bili začetki spontanega, a iskrenega in spoštljivega  negovanja spomina na človeka, ki se je s svojimi dejanji trajno vpisal v slovensko zgodovino. Brez generala  Maistra in njegovih borcev ne bi bilo današnjih slovenskih meja na severu domovine in brez njega bi najbrž tudi težko prišli do uresničitve hotenj po lastni državi.  Njegovo delo je bilo med domačini na Zavrhu, kamor je po upokojitvi Maister prihajal k prijatelju Franju Štupici. Čeprav je bil na Zavrhu le trikrat, je ta kraj z njim živel in ga ohranil v lepem spominu tudi po smrti leta 1934.

Vse do današnjh dni, ko je Zavrh del javnega spominjanja na generala Maistra v samostojni slovenski državi. Narejeni so bili veliki koraki in prelitega je bilo veliko znoja, da je do tega prišlo. Zdaj Maistrov Zavrh z obnovljeno Štupičevo vilo in muzejsko postavitvijo Maister po Maistru dobiva še Maistrovo klet.  Obljuba, ki je bila dana  v Maistrovem letu 2018, se je uresničila in občina Lenart je več kot dostojno izpolnila svoje poslanstvo in  dolg minulih generacij do Maistra in njegovih borcev za severno slovensko mejo v prevratnem letu 1918. Sporočilo Zavrha ob 60-letnici ustanovitve TD in poimenovanja po Rudolfu Maistru  -  Vojanovu  je kratko in jasno: javni  in zgodovinski spomin na Maistra, na njegove borce-prostovoljce v bojih za severno mejo, na njegove sodelavce  v Narodnem svetu, častnike in podčastnike  v prvi slovenski vojski ter seveda na mnoge njegove podpornike iz Slovenskih goric, ne smeta oveneti. Zgodovina namreč potrjuje veličino teh dejanj iz prevratnega leta 1918.

Ob tem najbrž ni odveč še enkrat spomniti na bistvo Maistrovih dejanj in njegovih odločitev, ki so dobile  zgodovinsko potrditev. General Rudolf Maister je  kljub temu, da ni bil  avtor kakšnega pomembnega narodnopolitičnega programa za Slovenijo v pisani besedi, s svojimi dejanji, pogumom in vizionarstvom  velika zgodovinska osebnost, vtkana v slovensko narodno bit. Njegova dejanja, odločnost in vojaška drznost so odlike velikega človeka, ki se je  ne samo izkazal, pač pa tudi potrdil kot mož, sposoben za odločilna dejanja po koncu prve svetovne vojne. Postavil je enega od stebrov slovenskega uporništva 20.stoletja. Brez njega in njegovih soborcev ter sodelavcev ne bi bilo oblikovanja Slovenije kot nove državne tvorbe leta 1991. Njegovo vizionarstvo je bilo v minulem stoletju še dvakrat na resni preizkušnji, najprej med uporom zoper okupatorje 1941 – 1945 in nazadnje leta 1991 med slovensko osamosvojitveno vojno.

Dovolim si dodati, da je Maistrovo  sporočilo na  resni preizkušnji tudi danes, ko bi  »novega« Maistra odločnih in vizionarskih dejanj  v  »sodobni  izdaji« še kako potrebovali! Tokrat  z zelo jasnim pogledom – uprtim v prihodnost slovenske države. Ta se žal namesto s prihodnostjo še vedno preveč spogleduje s preteklostjo – in samo upamo lahko, da bodo mlajše generacije to (končno) presekale, na kar so že večkrat opozorili tudi spominski dogodki na Zavrhu po letu 1991.