Osemdeset let po okupaciji slovenske Štajerske se odstirajo nova spoznanja

ALEŠ MARĐETKO: TRDNJAVA NA JUGU TRETJEGA RAJHA (Celje med okupacijo 1941 – 1945) - Izdal in založil Muzej novejše zgodovine Celje, urednica dr. Marija Počivalšek, recenzenta dr. Mitja Ferenc in dr. Tone Kregar, lektorica Špela Kregar, oblikovanje in prelom Kreativna Pika Lenart, Celje 2021, 391. str.

V letu, ko mineva osemdeset let od okupacije in razkosanja Slovenije, je slovensko zgodovinopisje bogatejše za novo, zajetno knjigo izpod peresa dr. Aleša Marđetka, sicer velenjskega rojaka, ki že dolga leta živi in ustvarja v osrednjih Slovenskih goricah.Njegova knjiga, ki je v bistvu predelana in dopolnjena doktorska disertacija, ne prinaša bistveno novih vsebin, s katerimi bi bila zgodovina nemške okupacije na slovenskem Štajerskem postavljena v drugačno luč, kot jo poznamo. Kljub temu pa gre za prijetno knjižno noviteto, ki s svežim avtorskim prijemom, s sistematičnim, tekočim peresom in z nekoliko drugačnimi pogledi, dopolnjuje sliko tega obdobja slovenske novejše zgodovine. Takšne drobne dopolnitve so vedno dobrodošle in tudi potrebne.

V zadnjih letih je bilo tovrstnih del relativno malo, saj je po skoraj petdesetih letih aktivnega ukvarjanja s proučevanjem druge svetovne vojne na Slovenskem, ta tematika precej potisnjena v ozadje. Ali je to dobro ali ne, je seveda drugo vprašanje, saj je za zgodovinarje kljub množici raziskav in dognanj ostalo še nekaj sivih lis iz tega obdobja. Avtor vsebino gradi na preverjenih podatkih in referenčnih virih, pa tudi na obstoječi strokovni literaturi. Avtorju gre priznanje za lep in berljiv jezik in za odločitev, da na koncu knjige na kratko opiše še razmere v Celju in neposredni okolici po osvoboditvi maja 1945. Naj pripomnim, da je izvirna ideja za disertacijo, katere posledica je tudi pričujoča knjiga, nastala pri prof. dr. Milanu Ževartu, enemu najboljših poznavalcev nemškega okuapcijskega sistema na slovenskem Štajerskem. Skupaj s prof. dr. Tonetom Ferencem sta na tem področju opravila težaško delo in njune raziskave ter objave so vedno verodostojna izhodišča za proučevanje novega gradiva in za nove poglobljene zgodovinopisne ocene ter spoznanja. Temu se tudi avtor pričujoče knjige ni izognil, za kar mu velja posebna zahvala.

Da gre za prijetno in predvsem dobrodošlo osvežitev, v svoje predgovoru poudarja tudi dr. Tone Kregar, eden od recenzentov knjige. Meni, da avtor v knjigi podaja »jasno strukturiran opis dogajanja v Celju med drugo svetovno vjno, pri čemer za boljše razumevanje zgodovinskega konteksta, kar je seveda nujno, svojega raziskovalnega polja ne zamejuje z aprilom 1941 in majem 1945, temveč pripoved uvede z njeno grozečo predigro, zaključi pa z njenim katarzičnim in obenem tragičnim povojnim epilogom. Trdnjavo na jugu tretjega rajha odlikuje zlasti dejstvo, da je v njej zbrano in povzeto tako rekoč vse številno, doslej že objavljeno znanje in vedenje o Celju in Celjanih med drugo svetovno vojno, temu pa je dodanih nekaj povsem novih dejstev in podatkov, ki so plod predane raziskave okupacijskega tiska ter nekaterih, doslej zgolj fragmentanro uporabljenih arhivskih fondov«. Zelo objektivna ocena, katero je treba dopolniti še z mnenjem, da bo ta knjiga nepogrešljiv pripomoček za tovrstne nove raziskave, ki se bodo lotevale drobcev okupacijskega vsakdana, z vsemi tragičnimi dogodki – od streljanja talcev do ukradenih otrok – pa tudi odpora zoper nacizem in narodnoosvobodilnega gibanja, ki je v knjigi pošteno obdelano in verdostojno predstavljeno, z vsemi vzponi in padci vred..

Knjiga obravnava dogajanje med nemško okupacijo 1941 – 1945 na območju okupacijske občine Celje, ki so jo nacisti ustanovili leta 1941 in se teritorialno ujema z enakim območjem kot avgusta 1935 ustanovljena mestna občin Celje. Avtor se tematike loteva kronološko, začenši s slovensko nemškimi odnosi pred drugo svetovno vojno. V poglavju o Nemcih v Celju temeljito oriše zgodovinska izhodišča in podkrepi znano trditev nemški nacionalistov, ki so vedno poudarjali, da je Celje »starodavno nemško mesto«. Dobro so predstavljena razmerja med Slovenci in Nemci v mestu in trenja med nemškim mlajšim in starejšim prebivalstvom. Seveda se ne more izogniti Kulturbundu in učinkoviti nemški vohunski mreži, ki je zbirala podatke vojnega in gospodarskega značaj. Mardžetko nam predstavi protinemško dejavnost Celjanov pred drugo svetovno vojno in nato obširno piše o okupaciji, od aprilske zasedbe Celja do narodnoosvobodilnega boja in nemških represivnih ukrepov. Sistematično je predstavljen ustroj okupacijske oblasti v občini Celje in represivni organi civilne uprave. Gre za bolj ali manj zelo znane in raziskane zgodovinske okoliščine vseh vidikov nemške okupacije v Celju, ki je bila enaka kot drugod na slovenskem Štajerskem. V številnih podpoglavjih osvetli posamezne ukrepe, od aretacij in izgonov slovenskega prebivalstva, streljanja talcev v Starem pisku, brutalnega obračuna s podporniki narodnoosvobodilnega gibanja v letu 1942, vključno z ukradenimi otroci, deportacije v nemška koncentracijska taborišča in seveda nemške prisilne mobilizacije od leta 1942. Ta ukrep je močno zarezal v moško prebivalstvo tudi na širšem celjskem območju, enako kot po vsej slovenski Štajerski (pa tudi Gorenjski in Koroški). Mobilizacija je bila zlasti v letih 1942 in tudi še 1943 uspešna, saj so mnogi možje in fantje raje odšli v vojsko, kot da bi žrtvavali svoje družine. V knjigi je veliko zanimivih podatkoh o okupatorjevih gospodarskih ukrepih na različnih področjih, o kulturi, šolstvu in o predšolski vzgoji. Odpor proti nacizmu nam Mardžetko prikaže argumentirano, brez olepševanja ali poveličevanja in osvetli vlogo OF in KPS, ki sta tudi na tem območju vodili narodnoosvobodilno gibanje. To se je razvijalo v težkih pogojih, saj je bila nemška okupacija organizacijsko gledano brezhibna in z represivnimi ukrepi tudi učinkvita. Kljub temu, da naj bi na zunaj Celje med okupacijo izgledalo kot lepo urejeno nemško mesto, je ta navidezno »idilični izgled«, kot zapiše avtor knjige, večkrat prekinil upor slovenskega življa. V mestu so bili pogoji za NOB izjemno težki, v okolici pa se je začela organizacija OF razvijati že kmalu po ustanovitvi. Prvo obdobje odpora oz. NOB je trajalo do maja 1942, drugo od maja do oktobra 1942, tretje od oktobra 1942 do februarja 1944 in zadnje, četrto obdobje od februarja 1944 do spomladi 1945. To obsežno poglavje sloni in gradi na znanih ugotovitvah najboljših poznavalcev dogajanja med okupacijo Slovenije 1941 – 1945 in še posebej slovenske Štajerske, dr. Milana Ževarta, dr. Toneta Ferenca, dr. Marjana Žnidariča, dr.Boža Repeta, dr. Jožeta Pirjevca, dr. Dušana Bibra in še nekaterih drugih raziskovalcev in piscev.

Sklepni del knjige prinaša zaključne vojaške operacije na celjskem območju aprila in maja 1945, osvoboditev Celja in vzpostvitev nove oblasti. Zelo pregledno nas avtor seznani s posledicami vojne v Celju in s smrtnimi žrtvami. Pri prikazu žrtev vojne 1941 – 1945 in zaradi nje, uporabi verodostojne podatke iz slovenske baze podatkov o vojnih in povojnih žrtvah, ki jih vodi Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani.Zadnje poglavje v knjigi je naslovil Celjska vojna po vojni, v njem pa nam na sicer strnjeni način, a kjub vsemu dovolj argumentirano in razumljivo, oriše povojne usode celjskih Nemcev in obračun s pripadniki slovenskega protikomunističega tabora (domobranci). Ponovi zgodovinske resnice o taborišču Teharje, o množičnih usmrtitvah oz. zunajsodnih pobojih na moriščih v različnih krajih, največ v okolici Hrastnika. Ni pozabil Petrička in usod otrok, ki so bili v tem taborišču potem, ko so jih odvzeli zaprtim materam v Teharju. Če o »revolucionarnem nasilju« ne bi pisal, bi bila okupacijska zgodba o Celju nepopolna, saj je šlo za dogajanje, ki je bilo posledica vojne 1941 – 1945. Številke o žrtvah tega nasilja pa so takšne, kot so bile doslej zbrane in preverjene, kar je edino prav in pošteno.

Knjigo zaključuje z daljšim slovenski povzetkom in s prilogama o preimenovanju krajev v občini Celje v letu 1941 in 1943 ter o preimenovanju celjskih ulic med nemško okupacijo. Dodan je še seznam uporabljenih kratic ter dolg seznam uporabljenih virov in literature. Knjiga je vredna spoštljivega branja, saj nam ponuja nekaj svežine in nas vnovič opozarja na čas, ki tudi osemdeset let po začetku nemške okupacije slovenske Štajerske (še) ni pozabljen. Žal pa se dogaja zgodovinsko prevrednotenje tega časa vključno z relativizacijo in celos hudim potvarjanjem zgodovinskih resnic. Mardžetkova knjiga je zato lahko dragoceno opozorilo in dokument o nesporni zgodovinski resnici, ki ne sme nikoli v pozabo!