Uporništvo - narodovo preroško poslanstvo

Ob dnevu (OF) upora proti okupatorju

Slovensko ozemlje so po hitri predaji šibke jugoslovanske vojske aprila 1941 razdelili med štiri okupatorje: Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Okupacijske meje je določal Hitler, zato je dobila Nemčija največji in hkrati najbogatejši del, to je slovensko Štajersko, Gorenjsko, manjši del Dolenjske, Mežiško dolino, dravograjski okraj in majhen del Prekmurja (skupno je te kraje naseljevalo 800.000 prebivalcev). Nemški okupator je tako razmejeno slovensko ozemlje razdelil v dve okupacijski enoti: Spodnjo Štajersko (Untersteiermark) s sedežem v Mariboru in pozneje v Gradcu ter zasedena območja Koroške in Kranjske (gesetzte Gebiete Kärntens und Krain) s sedežem na Bledu in pozneje v Celovcu. V okupatorjevo upravno tvorbo Spodnja Štajerska je prišlo 14 celih štajerskih okrajev in samostojnih mest ter deli okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško.

Italija je od slovenskega ozemlja dobila polovico toliko kot Nemčija – Notranjsko, del Dolenjske in Ljubljano (skupno je pod njo prišlo okoli 340.000 prebivalcev), Madžarska pa komaj desetino toliko kot Nemčija, in sicer večino Prekmurja s približno 100.000 prebivalci. Nekaj posameznih vasi je prišlo pod pristojnost NDH-ja. V nemški okupacijski coni so v enem letu od junija 1941 v Srbijo izgnali 7.500 prebivalcev, v NDH 10.000 ljudi, v Nemčijo 37.000 ljudi, okoli 17.000 pa se jih je izselilo, večji del v Ljubljansko pokrajino, ki je bila pod Italijani. Med izgnanimi in izseljenimi so bili predvsem izobraženci in ljudje, ki jih zaradi rasnih ali političnih razlogov ne bi hoteli ponemčiti. Izselili so veliko zavednih slovenskih duhovnikov, učiteljev in predvojnih članov Sokola ter prebivalce obmejnih krajev. Spreminjali so tudi podobo pokrajine – ponemčevali krajevna imena, celo na novo klesali nagrobnike, slovenski jezik so odstranili iz vsakršne javne rabe. Zavedne Slovence so deportirali tudi v koncentracijska taborišča in od leta 1942 izvajali prisilno vojaško mobilizacijo.

Nacisti so se aprila 1941 na slovenskem Štajerskem odločili za okupacijski sistem šefa civilne uprave, kakršnega so uvajali v okupiranih pokrajinah, do katerih so imeli poseben interes in so jih želeli čim prej vključili v Tretji rajh. Kot je zapisal dr. Marjan Žnidarič, odličen poznavalec okupacijskega sistema na slovenskem Štajerskem, so okraj Dravograd razbili na dva dela. V okupacijsko enoto Spodnja Štajerska je prišel njegov vzhodni del kot nov okraj Marenberg, ob južni meji okupirane Štajerske pa so ukinili okraj Krško in ga priključili okrajem Brežice, Laško in Novo mesto. Julija 1941 so nacisti okupirano slovensko Štajersko razdelili na pet podeželskih (Maribor, Celje, Ptuj, Brežice in Trbovlje) in mestno okrožje (Maribor), nekdanji ljutomerski okraj pa so v upravnem pogledu priključili okrožju Radgona na avstrijskem Štajerskem. V Mariboru je bil sedež urada varnostne policije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko (službo je vodil Otto Lurker). Na Štajerskem so bile izpostave Gestapa v Celju, na Ptuju, v Trbovljah in Brežicah. Maribor je že 26. aprila 1941 obiskal Hitler, 6. maja in 25. avgusta 1941 pa Adolf Eichman. V mestu se je med okupacijo mudil tudi vsemogočni vodja SS in glavni organizator holokavsta Heinrich Himmler. Šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem je bil dr. Siegfried Uiberreither.

Že konec julija 1941 so Nemci pri Brežicah prvič streljali slovenske talce, in sicer 10 ujetih partizanov, ki so si morali sami skopati grob. Upor zoper okupatorje, ki ga je že konec aprila 1941 zanetila OF, se je razplamteval. Naslovni škof prof. dr. Vekoslav Grmič je o njem zapisal, da je bilo uporništvo narodovo preroško poslanstvo. Grmič je predvsem zelo dosledno, odločno in nepopustljivo pozitivno vrednotil tradicijo NOB. Kot eno temeljnih misli te njegove načelne drže bi omenil misel iz njegovega prispevka z naslovom Etična dilema – upreti se ali ne, v kateri poudarja: »Upor je bil dejanje silobrana, do katerega je imel slovenski narod vso pravico in celo moralno dolžnost, saj narava vsakega živega bitja sama po sebi odgovarja z odporom zoper uničevalca življenja. Zato je naše uporništvo kot volja in pravica do življenja, ki je enkratno. Vsak človek mora svojemu življenju dati smisel, kajti kjer je odgovornost, tam je smisel. Gre skratka za antropologijo uporništva«.