Oto Bauman iz Svete Ane kuje srečo tudi za druge

Vsak je svoje sreče kovač, a delček nje, jo pri nas, lahko kujemo tudi za vas - tako je nekoč v svojo kovačijo in izletniško kmetijo vabil edinstveni kovač, Oto Bauman.

Kovaštvo je včasih potekalo od zore do mraka, znanje o kovanju pa se je prenašalo iz roda v rod. Nekoč so kovači konjem popravljali tudi zobe in so jih imenovali kar ljudski zobozdravniki.
Izletniška kmetija Bauman se nahaja na enem izmed čudovitih hribov Slovenskih goric – v Ledineku. Na kmetiji srečamo zanimivega, omenjenega kovača, z ženo in hčerko, ki se že mnogo let ukvarjajo z domačim obrtništvom in so za svoje delo med drugim bili nagrajeni tudi z Zlato vrtnico Hortikularnega društva Maribor in bronastim priznanjem Turistične zveze Maribor.
Kovaštvo je pomemben del kulturne dediščine, hkrati pa so skrbno izdelani kovaški izdelki izpod rok anovškega kovača Ota Baumana čudoviti okras, ki ga srečamo marsikje.

Spoštovani kovač, kdo vas je navdušil nad obrtjo kovaštva in kam segajo začetki vašega dela?

Ko kmet ni rabil več kovača. Že moj pradedek in dedek ter oče so bili kovači; oni so podkovali predvsem konje in popravljali kmetijsko orodje, a tudi v naših vaseh so kmetje namesto konj pričeli uporabljati traktorje. Že dedek je bil kovač tukaj, v Ledineku. Oče se je v Avstriji izučil za kovača in nato kupil kovačijo v Gasteraju, kjer je ustvarjal. Z bratom sva se učila tako od dedka, kot od očeta. Ko sem se poročil, sem z ženo Ano 12 let preživel v Nemčiji in tam delal kot kovač v industriji. Po letih truda v Nemčiji, sva se z ženo vrnila v domovino in obnovila hišo, zgradila hlev, sam pa sem se usmeril v umetno kovaštvo in odprl kovačijo.

Vaši izdelki krasijo našo občino – vhodna vrata na pokopališče, vodnjak ob cerkvi, križ nad mrliško vežico – kdo so bili vaši naročniki in za koga ste ustvarjali največ?

Veliko sem ustvarjal za domače ljudi, naročniki pa so bili tudi Avstrijci. Rad sem zahajal na sejme, kjer sem predstavil svojo obrt. Obrtniki smo imeli sejme v Celju, pa tudi v Lenartu. Koval sem različne ograje, karnise, studence, mize, stole, luči in lestence, sakralne izdelke … rad sem ustvarjal za prav vse, ki so si želeli kovanih izdelkov.

Od kot pridobivate kovino in jeklo ter kakšne tehnološke postopke uporabljate pri izdelavi?

Jeklo kupim. Lahko pa tudi iz starih izdelkov izdelam nove. Vsak, še tako droben segment je izdelan ročno. Ne uporabljam šablon ali modelov. Veliko upogibam z roko, uporabljam kladivo in nakovalo, potem je tukaj še del, ko ustvarim končni izdelek s kovicami in vezicami. Nato nastopi še cinkanje in barvanje.

Na kateri izdelek ste najbolj ponosni in zakaj?

Izdelkov je bilo veliko in težko rečem, da sem na katerega najbolj ponosen. Pomembno je, da kovač dela s srcem, da je ustvarjalen. Nikoli mi ni zmanjkovalo idej. Zelo sem ponosen na drobne izdelke – na primer na svečnike in lestence ter manjše sakralne umetniške izdelke.

Le redko še srečamo dobrega kovača – kaj menite, da je razlog za to?

Danes je veliko hiš grajenih v drugačnih stilih, kot nekoč. Kovane izdelke so zamenjali izdelki iz stekla, »rosfreija« (nerjavečega jekla) ali plastike. Res pa je, da so kovani izdelki tudi dražji. Tudi samo delo ni lahko, zahteva ogromno časa in fizičnega napora ter vztrajnosti. Seveda pa moraš kot kovač imeti tudi vedno znova inovativne ideje. Jaz brez tega ne morem in za to živim, pripravljam pa le še manjše izdelke sebi, družini in prijateljem v veselje in srečo.

Kovaštvo je torej šlo iz roda v rod; kaj pa izletniška kmetija? Kdaj ste se začeli ukvarjati s kulinariko?

Začetki izletniške kmetije segajo v leto 1994, ko smo na pobudo hčerke Anite pričeli z manjšimi pogostitvami. Zanimivo je omeniti, da smo pričeli tako, da smo preuredili del stanovanja in ga namenili gostom. Takrat smo lahko sprejeli in pogostili okrog 30 ljudi. Veliko nam je pomagal in svetoval tudi pokojni Franc Breznik, živinozdravnik iz Lenarta. Ker nam je bilo delo všeč in ker so bili naši gostje zadovoljni, smo se odločili za dozidavo večjega prostora – večja kuhinja in večji družabni prostor. Danes lahko in radi sprejmemo do 60 gostov.

Vodilna sila izletniške kmetije, ob vaši in ženini pomoči, je torej vaša hči Anita. Anita, kdaj obratuje vaša izletniška kmetija?

Sprejemamo zaključene družbe po predhodnem dogovoru. Obiskovalci pri nas praznujejo rojstne dneve, sv. krste, obhajila in birme, veliko je zaključkov in občnih zborov. Prav vseh smo veseli in jih radi dobro postrežemo.

Vem, da pridelate mnogo domačih izdelkov; kaj ponudite gostom?

Pri nas je hrana pripravljena sveže in ne ponujamo klasične hrane, radi se potrudimo na drugačen način in kuhamo le po naročilu. Pripravljamo izdelke, ki jih pridelamo doma, tako radi postrežemo svinjsko meso in perutnino. Veliko imamo domače zelenjave, za to gre največja zahvala mami in ateju, ki jo v večji meri pridelujeta in zanjo skrbita. Postrežemo sezonsko hrano. Imamo domača jajca in različne sirupe ter likerje, od sivkinega, do bezgovega pa tudi maline, jurke in višnje … Nekoč smo imeli tudi 2800 trsov in smo pridelovali domače vino, a vse več ne gre. Delamo, kolikor zmoremo.

Je možno pri vas tudi naročilo narezkov?

Pripravljamo tudi narezke. Imamo svojo klavnico in radi pripravljamo domače meso iz tunke, tlačenko, prekajene klobase … Pripravljamo tudi zelo dobro jetrno pašteto in domači kruh; rženi, zeliščni in ocvirkov. Ob tem postrežemo svežo ali vloženo zelenjavo, saj tudi vlagamo zelo veliko. Postrežemo lahko z domačimi kompoti, paprikami, kumaricami … pripravljamo pa tudi domačo vegeto.

Vem, da pripravljate zelo dobro gobovo juho z ajdovimi žganci. Kaj so še druge posebnosti pri vas?

Res je, gobovo juho z ajdovimi žganci gostje radi pohvalijo. Naša posebnost je tudi to, da se radi potrudimo za vegane in vegetarijance. Pri nas lahko dobijo bučkino hokaido juho z ocvrtimi bučami, špargljev ragu z mladim kuhanim krompirjem in mnogo drugih izvirnih kulinaričnih mojstrovin. Radi pripravljamo različne sladice, na primer gibanice in buhtlje, hkrati pa se poigramo in pripravljamo moderne in zanimive sladice.

Okolica in notranjost vaše izletniške kmetije je res urejena. Kako skrbite za vse to?

Radi poskrbimo za urejeno okolje, saj so naši gostje posledično zadovoljni in se radi vračajo. Rada pa poskrbim tudi za notranjo dekoracijo – za dušo. Okrasim s stvarmi, ki jih imam doma in tako polepšam notranje prostore izletniške kmetije. Pa tudi za najmlajše poskrbimo. Za njih imamo nekaj igral in domačih živali, ki so otroške družbe zelo vesele.

Ohranjanje tradicije kovaštva je dar za naš kraj, našo Sveto Ano. Srčno upam, da bo morda komu od mlajših bralcev življenjsko delo našega krajana Ota in njegove družine spodbuda in povod za medgeneracijsko povezovanje v prihodnje. Do takrat pa Izletniški kmetiji Bauman iz Ledineka želimo moči, da bodo vztrajali v tem, v čemer so dobri - razveseljevanju gostov, seveda.