Paberki o stari lenarški pekarni ali kruh naš vsakdanji ...

KRUH - NAJSTAREJŠE PRIRAVLJENO ŽIVILO

Kruh velja za eno najstarejših pripravljenih živil. Prvi dokazi o peki kruha segajo 30.000 let nazaj. V Evropi so na posebnih terilnih skalah našli ostanke škroba, za katere domnevajo, da so ostanki neke vrste moke za kruh. Žito je postalo osnovna surovina za kruh v neolitiku(okoli 10.000 let pr. n. št.), ko so ljudje začeli s poljedelstvom. Prve vrste kruha niso vsebovale kvasa, saj kruh rahlo vzhaja že s pomočjo kvasovk, ki se nahajajo na zrnu samem. Na Bližnjem vzhodu je v 8. tisočletju nomadski način življenja z lovom in nabiranjem sadežev postopoma nadomestilo obdelovanje zemlje. Zaradi posebno ugodnega podnebja so lahko kmetovalci gojili mnoge različne vrste kulturnih rastlin. Prav v tem območju so se pojavile tudi prve namenske, proti vrhu zožene peči (7000 pr. n. št.), kakršne še danes uporabljajo v Afganistanu in jim pravijo 'tanur' ali 'tafur'. Zgodovinarji menijo, da so kruh odkrili Egipčani v petem tisočletju pred našim štetjem. Legenda pravi, da je egipčanski pek, ki je bil zelo pozabljiv (tudi lahkomiselnost je torej včasih vir iznajdbe), nekoč pustil svojo žitno kašo vnemar, namesto da bi jo spekel. Tako je imela čas fermentirati in je iz nje nastal prvi vzhajani kruh v zgodovini. Ozemlje starega Egipta je obsegalo tudi zelo rodovitno zemljo na bregovih Nila, kjer so kmalu začeli v velikem obsegu gojiti žitarice. Zahvaliti se jim moramo za številne izume, med drugim tudi za sito za moko. Tudi Grki so odkrili kruh, njihova iznajdljivost pa jim je omogočila, da so naglo izboljševali svoje postopke izdelave in širili ponudbo svojih izdelkov. Iznašli so t. i. olintski mlin iz dveh kvadratnih mlinskih kamnov, položenih drug vrh drugega, ki so ju gnali sužnji prek vzvoda (ok. 2700 pr. n. št.). V stari Grčiji je prvič nastal tudi pekovski poklic. Grški peki so izdelovali kruh in tudi prvo fino pecivo. V 2. st. pr. n. št. so že znali pripraviti do 72 različnih vrst kruha. Rimljani so postopek izdelave kruha odkrili prek svojih stikov z grško civilizacijo. Helenske peke so kot sužnje pripeljali v Rim, da so še njih naučili umetnosti peke kruha. Gojenje pšenice so tako razvili, da je bila v 1. st. pr. n. št. razširjena že po vsem rimskem imperiju. Grške postopke so izboljšali s spreminjanjem načina umešanja testa in celo izdelovali kruh v obliki lir, ptic, zvezd in podobno. Kruh so častili kot boga. V 1. st. n. št. rimski naravoslovec Plinij starejši pripoveduje, kako sta galski in iberski kruh, ki jima dodajo posneto pivsko peno (kvasovke, ki se med fermentacijo piva dvignejo na površino), cenjena zaradi svoje mehkobe. Plinij st. je poročal, da so Galci in Iberci pri peki kruha testu dodajali pivsko peno, s čimer so»pekli lažji kruh od drugih ljudstev«. V krajih, kjer so namesto piva pridelovali vino, so ljudstva pri peki kruha moki dodajala vinske kvasovke in droži. Pogosto so prihranili del testa, ki so ga nato dodali testu ob naslednji peki. Tako testo se je imenovalo kislo testo, tehnologija pa je do danes ostala podobna. To lepo ponazarja, da sta bili izdelava kruha in piva dolgo časa povezani. 18. in 19. stoletje, obdobji industrijskega in znanstvenega napredka, sta spodbujali modernizirane postopke proizvodnje kruha, ki so jih v industrijski dobi počasi začeli uvajati.

Ko je Bog pregnal človeka iz raja, mu je dal pest žitnih zrnc in če človek ne bi bil pohlepen, bi mu to zadostovalo za preživetje. Imeti kruh pa ni pomenilo biti le sit, temveč tudi biti srečen, živeti v blaginji in biti močan. Zato je kruh krojil zgodovino človeštva, delil ljudi na revne in bogate, bil je plačljivo sredstvo in davčno merilo. Zaradi kruha so divjale vojne …

Med 1. svetovno vojno je kruh postal dobrina izobilja, ker je bil tako pičlo odmerjen. Pšenica se ni pridelovala, ker so se polja spremenila v bojišča. Rekrutiranje pekov je povzročilo probleme: kje najti ljudi, ki bi bili sposobni ročno umesiti testo. Ženske so morale zamenjati može na delovnih mestih. K sreči so uporabljale orodje, ki je njihovo delo olajšalo. Od tod tudi nagel razvoj mehanskih mešalnikov v tistem času. Drug razlog za preživetje Evrope je bil uvoz ameriške pšenice. Združene države so zavrnile dobave Nemčiji in Avstriji. Žita so postala orodje za izvajanje političnega in ekonomskega pritiska. Dvajseta leta minulega stoletja so bila brezskrben in sproščen čas. Kruh je bil spet zlahka dostopen. V tem kontekstu se je prvič pojavila tudi bageta in nato postala strašansko priljubljena. Postala je francoski simbol, prepoznaven po vsem svetu. Leta, ki so sledila, so bila mnogo manj srečna. Izbruhnila je druga svetovna vojna in prinesla razdejanje ter pomanjkanje. Kruh je bil spet skopo odmerjen in racioniran ter zelo slabe kakovosti. Bil je sive barve in narejen iz mešanice polnozrnate pšenične moke ter mok iz fižola, koruze, ječmena, krompirja in riža. Po drugi svetovni vojni je postal zelo priljubljen bel kruh. Črni je ljudi preveč spominjal na vojna leta. Bili so siti že pogleda nanj! Petdeseta leta  20. stoletja pa so bila tudi čas razcveta. Večja povprečna plača je pomenila, da so ljudje lahko segali po vrsti drugih prehrambnih izdelkov, kot so sir, meso in ribe. Kruh je izgubil del priljubljenosti in njegova poraba se je strmo znižala[1].

KRUH NA SLOVENSKEM

Z odkrivanjem zgodovinskega spomina, povezanega s kruhom, vedno bolj ugotavljamo, da v preteklih stoletjih kruh sploh ni bil poglavitna ali glavna jed na Slovenskem in da ga v nekaterih območjih sploh niso poznali. Kljub temu pa je s kruhom v zadnjih stoletjih povezana vrsta oblik, načinov priprave ter predvsem njegova vloga v vsakdanjem življenju, šegah in navadah. Čeprav kruh ni bil vselej na mizi ob posameznih obrokih, je slovenski kmet vedno govoril o njem z vso spoštljivostjo. Kljub temu da pisni viri omenjajo kruh na Slovenskem že v 13. stoletju, ga ne moremo šteti med najstarejše jedi. V preteklih stoletjih tudi ni bil razširjen kot živilo po vseh slovenskih pokrajinah. Mnogokje ga sploh niso uživali vsak dan, kaj šele pri vseh obrokih. Kruh je bil ponekod neposredno povezan z vsakdanjikom in razmerami, npr. v Trenti, v posameznih delih Primorske ali v Suhi krajini na Dolenjskem, kjer ga ni bilo v izobilju. Kronisti navajajo, da kruha kljub revščini niso stradali v Prlekiji in na Murskem polju. Tam, kjer je bilo kruha malo, je pomenil posebno vrednoto, pogosto statusni simbol. Mlinarji iz doline zgornje Krke so bili na primer zelo iskani botri ali poročne priče, ker so h krstu, birmi ali na svatbo prinesli beli kruh. V številnih krajih na Slovenskem so morali posamezna žita kupovati, če so hoteli imeti vsaj občasno tudi kaj kruha.  V nekaterih alpskih območjih je kruh nadomeščala polenta. Kruh na Slovenskem ni bil običajen del prehrane. Posebno vrednost je imel na Slovenskem beli kruh in razne pogače. Beli kruh je bil na Slovenskem vedno merilo in odsev višje ravni in neke blaginje.

Na Slovenskem imamo prva pisna pričevanja o kruhu že iz 13. stoletja. Meščani so se oskrbovali s kruhom s podeželja. Vaščanke so doma pekle kruh in ga nosile po hišah in prodajale po tržnicah. Peka kruha kot domača obrt, je bila značilna zlasti v slovenski Istri in Goriških brdih. Ko govorimo o prodaji kruha v mestih in o možnostih dodatnega zaslužka s peko, moramo omeniti tudi prodajo prest. Znano prestarsko središče je bilo v Velesovem na Gorenjskem in njegovi okolici. Po izročilu se je peka prest razširila po ukinitvi velesovskega samostana za časa Jožefa ll.

S kruhom je povezana cela vrsta opravil, od setve do mlačve, uskladiščenja zrnja, mletja in same izdelave kruha ter peke. Posebno poglavje predstavlja njegovo uživanje in vloga v prehranskih obrokih, kar se je tudi spreminjalo in je bilo povezano z uvajanjem posameznih žit. Z vrstami žita so povezane tudi posamezne vrste kruha, njihova priprava, sestava in oblike. Na Slovenskem smo v preteklosti poznali najrazličnejše vrste kruha. Najbolj dragocen in najmanjkrat na mizi je bil beli kruh. Priljubljena sta bila tudi rž in iz nje spečen rženi kruh. V navadi so bile tudi zmesi kruha. Mešali so ga s krompirjem, fižolom, koruzo, bučnimi in sončničnimi pečkami, mletimi smrekovimi storži, drevesnim lubjem (mokovnico), sadnimi ali grozdnimi tropinami, lanenimi in konopljinimi glavicami in podobnim. Ajda se uveljavi sorazmerno pozno, šele v 15. stoletju, koruza pa se prvič omenja v drugi polovici 16. stoletja. Kruh in navade, ki so se vrstile okrog njega, so na Slovenskem izredno bogate (pregovori, pesmi in legende).

Peka v krušni peči je najstarejši način peke kruha, ki se je ponekod ohranil vse do danes. Običajna kurjava za krušne peči so bukova ali gabrova drva. Ogenj so običajno prižgali v šopih nasekanega vejevja različnih vrst drevja (»bašli«, püšli«). Vsaka gospodinja ve, kako pomembno je, da je peč resnično dobro segreta, kajti v nasprotnem primeru se kruh ne speče kvalitetno. Če se med peko pokaže, da peč ni dovolj segreta, je ni možno dodatno segreti. Umetnost peke kruha v tradicionalni krušni peči je odvisna od dobre moke, pravilno vzhajanega kruha in dobro segrete peči.

V Slovenskih goricah so stoletja dolgo pekli kruh doma, v krušnih pečeh. Nekaj te tradicije se je še ohranilo. Žal pa se niso ohranili nekdanji mlini ob slovenskogoriških vodotokih, v katere so kmetje vozili zrnje za mletje v moko. Mlini so bili tudi v neposredni bližini današnjega mesta Lenart, na Globovnici in Velki. V Slovenskih goricah so pekli največ  črnega, rženega kruha, ob praznikih pa tudi beli kruh, potice in pogače. Kruh je bil odraz blagostanja ljudi in tam, kjer kruha ni bilo, je običajno vladalo veliko pomanjkanje in so bili otroci lačni. To je bilo značilno za nekdanje viničarje in želarje, ki tudi niso imeli njiv, na katerih bi sejali žita. Na območju Slovenskih goric so sejali rž, ječmen in pšenico, kasneje tudi koruzo in marsikje še ajdo. Ajdov kruh za to območje ni bil značilen. Prevladoval je črni kruh, običajno rženi ali pa so gospodinje mešale rženo in pšenično moko. Siromašnejši sloji so pekli tudi koruzni kruh, med ljudmi so ohranjeni celo spomini na peko koruznega kruha iz moke, ki so jo mleli doma v »žrmljah«. Ko je gospodar zapregel konje in peljal zrnje v mlin, je bil na vsaki domačiji praznik. Zvečer, ko  so bile vreče moke doma in moka že varno spravljena v kaščah, so gospodinje postregle ali z belim kruhom ali celo s pogačami. Veliko pomanjkanje kruha je bilo  v času prve svetovne vojne, ko  ni bilo dovolj delovne sile, da bi obdelali polja in pridelali dovolj pšenice. Hudo je bilo tudi v gospodarski krizi po letu 1929 in nato med drugo svetovno vojno. Kljub temu se je na slovenskogoriškem podeželju našlo dovolj kruha in ponj so hodili tudi ljudje iz Maribora. Zlasti proti koncu  druge svetovne vojne, ko je bila preskrba z živili izredno slaba. Za kolač kruha so včasih ponujali celo premoženje, ure ali mestna oblačila. Posebej težko  je bilo takoj po vojni leta 1945, ko je bila obvezna oddaja kmetijskih pridelkov in so kmetom pobrali velik del pridelane pšenice in drugih žit. Marsikje so pšenico skrivali, da so imeli dovolj kruha za lastne potrebe. Zaradi tega so bili številni kmetje iz Slovenskih goric celo zaprti.

Kmečke gospodinje so običajno pekle kruh vsakih štirinajst dni od 5 do 8 hlebov po 3 kg, odvisno od velikosti družine in moči gospodinje, saj umesiti tako velike količine testa zahteva veliko moči. Na vsak kolač kruha so vzeli žlico slane vode, nato so med mešanjem dodajali toplo vodo, dokler testo ni bilo pravilne trdote. Ko je testo odstopilo od rok, je bilo pripravljeno na delitev na kolače. Vsak kolač testa so položili v okroglo košarico ali »krbülo«, pleteno iz slame in vrbe, ga pomokali, pokrili z laneno krpo in pustili vzhajati. Vzhajanje je trajalo približno 3 ure. Korito so postrgali s trikotnim železnim strgalnikom in iz tega ostanka testa spekli »postrüžnjek«, ki so ga običajno dali najmlajšemu otroku v družini. Ko so testo namestili v košarice, so začeli kuriti v peči. Uporabljali so bukova drva, ki dajejo najboljšo toploto.

Ljudska modrost je kruh poimenovala »božji dar« in glede na to, v kolikšni meri je z njim prepleteno življenje ljudi, bo to tudi držalo. Svojo vrednost je dobil že v predkrščanski dobi, vendar kljub častitljivi starosti predstavlja možnost ustvarjalnega navdiha v povezavi s spoznavanjem in spoštovanjem preteklosti ter s tem kulturne dediščine določenega prostora tudi v sodobnem času. Njegova na novo odkrita vrednota je velik izziv vsem tistim, ki želimo z njegovo pomočjo, tistim čudovitim vonjem sveže pečenega kruha, znova obuditi pozabljeno domačnost.Ugledni slovenski etnolog prof. dr. Janez Bogataj je o njegovi vlogi v sodobnem času zapisal: »V naše pogosto odtujene, sprte, atomske, betonske vsakdanjike in praznike vnaša sestavino kakovosti, naša omizja z njim spet postajajo okolja obogatenih duhovnih spoznanj.«

PEKI SO BILI ZAŽELENI ŽE V STAREM LENARTU

Natančne letnice o prvem peku v nekdanjem trgu Sv. Lenart v Slovenskih goricah žal nimamo. Imamo pa podatke, da so bili med lenarškimi obrtniki tudi peki. Rokodelci in kasnejši obrtniki so namreč pomembno prispevali k tržni in oskrbovalni funkciji nekdanjega trga. Ta leži na polovici poti med Mariborom in Gornjo Radgono. Že od nekdaj ga odlikuje ugodna prometna lega, ki je bila v preteklosti odločilnega pomena za njegov razvoj in postopno preseganje najožjih lokalnih okvirjev. Lega Lenarta na stičišču prometnih poti proti Mariboru, Gornji Radgoni, Cmureku in Ptuju je v preteklosti pripomogla, da se je uveljavil kot važnejše naselje v osrednjih Slovenskih goricah in prevzel vlogo njihovega prepoznavnega središča. Kraj se prvič omenja leta 1215, cerkev v njem pa leta 1196[2]. Lenart je bil povzdignjen v trg leta 1332, za mesto pa razglašen leta 1989[3].  Doslej se je mislilo, da je bil priznan za trg v času vladanja cesarja Friderika III. (1435—1493), ki je podelil trške pravice številnim krajem. Leta 1447 tudi Lenartu. Zelo verjetno pa je, da je Lenart užival ta privilegij že najmanj sto let nazaj. Neka pogodba o prodaji hiše v Lenartu iz leta 1332 označuje Lenart za trg (Markt), pogodbo pa potrjuje sodnik (Richter) Miklavž Eysnein starejši. Z imenom »Richter» označujejo takratne listine osebo, ki je združevala najvišjo upravno in sodno oblast v trgu. Imenovana listina navaja poimensko tudi prve tržane: poleg Miklavža Eysneina, starejšega in mlajšega, še Hinka Stajnka (Stainchcko), tržana Ernesta in ribiča Ottla. Četudi je Lenart morda priklicala v življenje cerkvena organizacija in ga je podpirala hrastovška gosposka, lahko rečemo, da se je trg razvijal predvsem kot prometno in obrtniško središče. Bogati lenarški tržani — gostilničarji in trgovci — so se že zgodaj ukvarjali z nakupom in s preprodajo agrarnih produktov: goveda, perutnine, jajc in vina. V zameno so dobavljali tuje obrtniške izdelke, ki jih je agrarno podeželje vedno rado sprejemalo.

Prva znana omemba lenarške cerkve sega v leto 1196, prva omemba župnije pa v leto 1354[4]. Tako je bila župnija s sedežem pri cerkvi svetega Lenarta prva, ki se je izločila iz pražupnije Jarenina. Nastanek samostojne lenarške župnije je bil velikega pomena za sam razvoj kraja in njegovo vlogo v širšem prostoru. Kraj se je razvijal na položnem griču ob tranzitni cesti. Dovolj je bilo tudi pitne vode, saj je Lenart že od nekdaj slovel po vodnjaki s kakovostno pitno vodo. Popis tržanov iz leta 1542 navaja 20 obrtnikov, največ lončarjev, mesarjev, tkalcev in kovačev. Lenart je bil tudi močno protestantsko oporišče, znana je bila zlasti sekta skakačev. Ob tem je treba omeniti, da so se vzporedno s prekrščevalstvom kot ljudskim duhovnim gibanjem, pojavile tudi težnje podložnikov po osamosvojitvi v verskem življenju in v cerkveni organizaciji. Med sektami so se skakači najbolj zakoreninili ravno v Slovenskih goricah, in to v drugi polovici 16. stoletja, ko so se pri shodih ob božjih poteh začeli pojavljati posebni obredni plesi, pri katerih so plesalci skakali kvišku. Zato so jih začeli imenovati skakači. V župniji sv. Lenarta se je temu gibanju pridružila vrsta tamkajšnjih tržanov.

Zgodovinarji poudarjajo, da je bil Lenart v poznem srednjem in v novem veku vse do 19. stoletja pomemben za širše območje osrednjih Slovenskih goric, nato pa je njegova funkcija začela usihati in v 19. stoletju je bil Lenart med gospodarsko ne ravno vplivnimi podeželskimi trgi na slovenskem Štajerskem. V kraju je bila razvita obrt in v sredini  19. stoletja je postal upravno središče širšega okoliša. Stavbni fond kraja je zaradi požarov v preteklosti zvečine iz 19. stoletja, mestna hiša (rotovž) pa iz leta 1675[5]. Po navedbah franciscejskega katastra[6] je bilo  v trgu pet lončarjev, po štirje krojači, kovači in gostilničarji, po trije trgovci in mesarji, po dva tkalca, čevljarja in peka ter po en tesar, krznar, mlinar, usnjar, pletilec, kolar, sedlar, mizar, vrvar, ključavničar, zidar in sodar. Med intelektualnimi poklici najdemo zdravnika in učitelja, vemo pa, da je imel trg tudi sodnika.

Po novi avstrijski zakonodaji iz leta 1849 je bilo pri Lenartu ustanovljeno okrajno sodišče, trško sodišče pa je bilo ukinjeno. Okrajno sodišče pri Lenartu je ob nastanku dobilo obsežno delovno območje. Lenarški sodni okraj je tedaj obsegal čez 20.000 ha ozemlja in okoli 18.000 prebivalcev ter je bil razdeljen na 45 političnih občin. Obsegal je skoraj vse ozemlje nekdanje velike občine Lenart, današnje Upravne enote Lenart razen severnih delov, ki so pripadali radgonskemu sodnemu okraju. Po propadu Avstro-Ogrske pa so mu bila priključena še ozemlja dotedanjega radgonskega sodnega okraja, ki so pripadla k Jugoslaviji.

Ob prvem rednem popisu prebivalstva leta 1869 je imel Lenart 540 prebivalcev. Po popisu iz leta 1910 je v Lenartu živelo 622 prebivalcev, pred začetkom prve svetovne vojne leta 1914 pa 637 prebivalcev. Pred prvo svetovno vojno je bilo v trgu 5 trgovin z mešanim blagom, 1 trgovina z železnino, steklom in usnjem ter mineralno vodo. Trg je premogel 3 pekarne, 2 mesariji, 2 čevljarja, 2 mizarja, 2 kleparja, po enega krojača, brivca, lončarja, sedlarja, zidarja in kolarja. V trgu je bilo 8 gostiln, samo ena med njimi je bila slovenska. To je bila Arnuševa gostilna na zdajšnji Ptujski cesti v Lenartu. Gostilničarji so se šteli za najimenitnejše tržane. V prvi jugoslovanski državi po letu 1918 je trg le počasi napredoval. V tridesetletnem obdobju 1900—1930 je povečal število prebivalcev od 622 na 733 ali za 18%. Značilna je bila tudi poklicna struktura prebivalstva. Od 403 aktivnih prebivalcev se jih je s kmetijstvom ukvarjalo le 149 ali 37%. Razen manjše usnjarne ni poznal Lenart nobene industrijske dejavnosti. V njem je bilo še vedno precej obrtnikov, ki so bili usmerjeni v oskrbo kmečkega prebivalstva z obrtniškimi in osebnimi storitvami. Trg je dobil manjšo elektrarno na motorni pogon ter redno avtobusno zvezo z Mariborom. Tudi prva leta po drugi svetovno vojni niso prinesla v trško življenje vidnejšega napredka. Popis prebivalstva v letu 1961 je izkazal 871 prebivalcev, kar pomeni v novih treh desetletjih (1931—1961) porast za 138 ljudi ali 18,8 %.

Gradnja severne magistrale in urejane centra Lenarta 1961

Obrt se je sicer preusmerjala v proizvodne dejavnosti, vendar dolgo ni pokazala kvalitetnejšega napredka. Največji obrat družbenega sektorja je v letu 1960 zaposloval 25—30 delavcev. Podobno velja za industrijo, katere edina predstavnica je bila tovarna usnja vse do leta 1965. V tem času je bila med pomembnimi funkcijami trga Lenart tudi oskrba s kruhom za širše območje osrednjih Slovenskih goric. Delovala je parna pekarna na lokaciji predvojne pekarne Križan. Velike spremembe pa je trška fiziognomija začela doživljati po letu 1970. To je obdobje, ko je začela takratna nerazvita občina[7], podprta od širše slovenske skupnosti, odpirati vrata dislociranim obratom mariborske industrije. Takratna občinska skupščina Lenart je upravnemu središču - trgu Lenart-  določila vlogo nosilca hitrejšega gospodarskega razvoja za celotne osrednje Slovenske gorice. Z urbanističnim načrtom je veliki kompleks zemljišč ob Kraigherjevi cesti opredelila za industrijsko-obrtno cono ter ga začela ustrezno urejati[8]. Začel se je proces urbanizacije, industrializacije in deagrarizacije, ki je Lenart postopoma pripeljal do upravno-političnega, kulturnega in gospodarsko-zaposlitvenega središča Slovenskih goric. Tej vlogi se je v zadnjem obdobju pridružila še trgovsko-oskrbovalna funkcija mesta[9]. Lenart je doživel hiter razvoj in k temu je veliko pripomogla tudi izgradnja AC mimo Lenarta. Žal pa mesto še vedno nima razbremenilne ceste, t. i. lenarške obvoznice. Brez nje ne bo prihodnjega urbanističnega razvoja mesta in s tem se lahko močno upočasni tudi zdajšnji demografski tok, ki je izrazito pozitiven.

OD PARNE PEKARNE DO INTESOVE SLAŠČIČARNE IN PEKARNE

Pred prvo svetovno vojno je v Lenartu delovala ena pekarna, med obema svetovnima vojnama pa kar tri pekarne, in sicer pekarna HAJCER, pekarna EMERŠIČ in pekarna DIMNIK[10].  Slednja je najprej prenehala z delom, saj je bil nje lastnik alkoholik in jo je skoraj zapravil. Prevzel jo je Košar, za njim pa po drugi svetovni vojni slaščičar albanskega rodu s Kosova Jonuz Jonuzi. Pekarna Dimnik je bila na vogalu hiše, kjer od leta 1969 stoji osrednji stanovanjski blok z lokali nasproti sedeža nekdanjega Agrokombinata Lenart, pred drugo svetovno vojno velikega kompleksa Aublovih. Pekarna Emeršič je delovala na domačiji Emeršičevih v Lenartu na današnji Ptujski cesti. Za to pekarno je bilo značilno, da je njihov kruh in žemljice raznašal naokoli možak manjše postave, za katerega so govorili, da je nekoliko prizadet. A je bil zelo prijazen možicelj in je Lenartčanom rad ponujal zlasti sveže žemlje. Najmočnejša je bila med obema svetovnima vojnama pekarna Hajcer. Ker njena lastnica ni mogla imeti otrok, je pekarno zapustila nečaku Otmarju Križanu. Ta je imel še brata Oskarja in Alfonza. Brat Alfonz je imel ob pekarni trgovino z železnino. Pekarna Hajcer, ki se je po novem lastniku Otmarju Križanu preimenovala v pekarno Križan, je bila v stavbi na zdajšnjem Trgu osvoboditve 11, nasproti  župnijske cerkve sv. Lenarta v občinskem središču. To je markantna enonadstropna trška hiša iz 19. stoletja. Je del starega trškega jedra in ostanek profane stavbne dediščine. Gre za šestosno enonadstropno zgradbo z dvoramnim stopniščem ob pročelju. Hiša ima zelo preprosto oblikovano fasado skladnih proporcev iz 19. stoletja. Velika okna so poudarjena z gladkimi obrobami in je razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena[11].

Po drugi svetovni vojni je bila Križanova pekarna že leta 1946 nacionalizirana, njen lastnik Otmar Križan pa je odšel v Graz in tam nadaljeval s pekovsko obrtjo. Ob zaplembi je Križana zastopal skrbnik Štefan Fras, mali kmet iz Sv. Lenarta v Slovenskih goricah. Zaplembna odločba je postala pravnomočna 1. marca 1946, ko je vse Križanovo  imetje postalo last splošnega ljudskega premoženja[12]. Fras je bil določen za skrbništvo z odločbo Izvršilnega odbora Okrajnega ljudskega odbora Maribor okolica. Njegovo pooblastilo se je nanašalo na zastopanje Križana, ki je »bival nekje v inozemstvu«, v zaplembnem postopku. V odločbi o zaplembi vsega premoženja Otmarju Križanu je navedba, da je bil »imenovani državljan nemškega reicha in je oseba nemške narodnosti«[13].

 Udarniško delo pekov

Nekdanja pekarna Križan se je preimenovala v občinsko pekarno, ki jo je vodila Marjeta Brumen[14]. Kruh in žemlje so pekli za prebivalce Lenarta, za okoliške kraje pa je še vedno veljala domača oskrba s kruhom. Delovale so tudi majhne pekarne, ki so pekle kruh za ožja območja nekdanjih krajevnih skupnosti. Med njimi je bila najbolj znana pekarna Žigert v Benediktu in pekarna pri Sv. Trojici, ki je delovala v zgradbi znanega trojiškega ljudskega godca (rad je igral na tamburico) Janka Kmetca. Ta je bil po poklicu pek. V občinski pekarni v Lenartu so delali samo trije delavci – peki, saj je bilo povpraševanje po kruhu tudi zaradi relativno majhnega števila prebivalcev skromno. Postopoma pa so se potrebe po kruhu večale in majhna pekarna ni več zadoščala. Začel se je njen postopni razvoj, ki je povezan s prihodom Jožeta Alatiča v Lenart leta 1956. Medtem so v zunanjih krajevnih središčih majhne pekarne zaradi zastarele tehnologije in opreme že zaprli, ostala je samo osrednja pekarna v trgu Lenart. Lenarški peki so morali iz dneva v dan speči večje količine kruha in žemljic. Zanimivo je, da so peki v tem času vozili kruh naokoli najprej s kolesi, kar je bilo dodatno breme. Kruh so namreč razvažali šele po končanem delu v pekarni. Občinska pekarna se je postopoma širila in tudi tehnološko posodabljala. Prevoz kruha s kolesi je zamenjala uporaba motorja NSU Pretis, ki ga je kupil vodja pekarna Jože Alatič in z njim prevažal kruh po vseh krajih. Peki pa so se marsikdaj znašli tudi po svoje in so kruh naložili v pletene košare iz šibja (vrbe) in te košare naložili na posode z mlekom na prikolici tovornjaka Praga, ki je pobiral mleko po nekdanjih krajevnih središčih. Ob košarah s kruhom se je na prikolici tovornjaka vedno vozil še pek, ki je prodajal kruh tudi po vaseh, v katerih se je ustavljal tovornjak z veliki posodami (»kanglami«) za mleko. Včasih se je tovornjak ustavil kar ob cestah, kjer so gospodinje čakale na kruh. Ta tovornjak je največkrat vozil na relaciji Lenart – Benedikt – Cerkvenjak – Lenart, se teh časov spominja Janez Žižek iz Treh kraljev pri Benediktu, kasnejši dolgoletni voznik tovornjaka v lenarški pekarni. Leta 1961 so dobili že prvi avtomobil za razvoz kruha. Ko so vozili kruh s kolesi in z motorjem, je ta razvoz trajal tudi po 8 ur na dan. Kruh je razvažal Jože Alatič kot vodja pekarne sam. Največ kruha so izven Lenarta prodali ob koncu tedna v trgovinah nekdanje Izbire v Cerkvenjaku in Potrošnika iz Lenarta[15]. Prvo vozilo za razvoz kruha pri Lenartu je bil kombi. Iz njega so odstranili sedeže, da so vanj lahko namestili velike pletene košare s kruhom. Ob nedeljah kruha niso pekli in tudi ne razvažali, zato je takrat ta kombi služil za vožnje na izlete po bližnji okolici. Z njim so se prevažali celo inšpektorji, saj svojega voznega parka državni uslužbenci niso imeli. Vozilo je bilo velikanska pridobitev in razbremenitev za peke, ki so običajno delali v dveh izmenah po 12 ur. Posebej zanimivo je, da so morali ob nedeljskih večerih dežurni vedno pred nočno peko v pekarno, da so pripravljali kvas za ponedeljkov kruh. Drugega načina takrat ni bilo in gorje, če je kdaj kateri od mlajših dežurnih pekov na kakšni veselici pozabil na obveznost v pekarni. Število pekov je naraščalo, v uk so prihajali mladi podeželski fantje iz vseh krajev nekdanje občine Lenart in so po končanem vajeništvu tudi ostali v pekarni. Leta 1964 je kolektiv lenarške pekarne štel 10 delavcev, od tega 8 pekov. Na dan so spekli po 2 toni kruha, v zimskem času pa med 1,3 in 1, 5 tone kruha. Največ dela so imeli ob sobotah, ko so v poletnem času spekli 3 tone kruha in od 3-5 tisoč žemljic dnevno. Zmogljivosti peči niso dopuščale večjih količin in to je postalo ozko grlo proizvodnje, saj so potrebe po kruhu vse bolj naraščale. Domačo peko na kmetijah je namreč začela načenjati ponudba svežega kruha v trgovinah. Nujno bi potrebovali novo peč, za katero pa niso imeli denarja, saj je bila naložba ocenjena na 23 – 30 milijonov takratnih jugoslovanskih dinarjev. Zaradi tega so peki delali v izmenah in ob sobotah tudi po 18 ur ali več. V poletnem času pa je bil delavnik lenarških pekov dolg po deset ali enajst ur. Direktor pekarne je bil Jože Alatič, predsednik DS pa Slavko (Slavek) Kramberger. Tudi vozni park še ni omogočal tekoče dostave kruha in zato so en dan vozili sveži kruh na vzhodni del občine, naslednji dan pa na zahodni del. Kruh je direktor Alatič vozil tudi v Koreno. Ob ponedeljkih so vedno najprej oskrbeli gostilne in tovarniške kuhinje v Lenartu, nato pa so kruh razvozili na relaciji Lenart – Benedikt – Gradišče (Sv. Trojica) – Gočova – Trnovska vas – Vitomarci – Cerkvenjak – Lenart. Za zaključek so pozno popoldne naložili še kruh za Jurovski Dol in s tem je bil razvoz zaključen. Ob torkih so znova najprej oskrbeli Lenart in nato začeli razvoz na relaciji Voličina – Selce – Zavrh – Korena – Vurberk – Zamarkova – Hrastovec. Po vrnitvi v Lenart so naložili sveži kruh še za Zgornjo Ščavnico (Sv. Ana). In po tem zaporedju nadaljevali ves teden izmenično za oba dela občine. Največ kruha so prodali v Lenartu, takoj za njim pa v Cerkvenjaku in v okoliških krajih. V Cerkvenjak so vsak drugi dan dostavili med 300 – 400 kg svežega kruha. Najmanjša je bila dostava kruha v Gočovo, kamor so vozili med 60 – 80 kg kruha vsak drugi dan. Najbolj naporne so bile sobote, ko so kruh razvažali še pozno popoldne. Ob sobotah so vedno delali od petih zjutraj do osmih zvečer. Po napornem delovnem tednu so morali peki sami pekarno z vso opremo temeljito počistiti. Čistilko so namreč dobili šele po letu 1981. Peki so imeli tudi težave zaradi oskrbe s pitno vodo. Vodo so namreč dobivali iz vodnjaka, ki je bil v občinskem središču in so iz njega vodo črpali v velike posode, ki so bile v kleti zdajšnje občinske zgradbe v Lenartu. Voda  občasno ni bila dovolj kvalitetna[16]. Zato so jo morali voziti od drugod. Janez Žižek se spominja, da so morali vodo za peko kruha vsako noč črpati z vodnjaka v 1000 litrsko posodo, kar je bilo izjemno težko delo. Še posebej zato, ker v kleti ni bilo nobene luči in so morali delati v temi ali ob soju petrolejk. Voda je v klet in v veliko posodo prihajala počasi po cevi, ki je bila napeljana iz globokega studenca ob nekdani lipi v osrednjem križišču sredi trga[17]. Po obnovi križišča so studenec zasuli. Vodo so včasih zajemali tudi iz Aublovega vodnjaka na dvorišču nekdanjega Agrokombinata v Lenartu[18]. Dnevno so lenarški peki  porabili med 300 – 1000 litrov zdrave pitne vode. Potrebovali so tudi boljše sanitarije s kopalnico za delavce, stroj za stepanje vreč in stroj za sejanje moke. Slednjega so kmalu dobili. Posodobitev in obnova pekarne je postajala nuja in z njo se je več let ubadalo tudi takratno lenarško občinsko in politično vodstvo. In še zanimivost iz teh časov – oktobra 1963 so v zgradbi lenarške pekarne odprli prvo prodajalno mariborske Povrtnine pri Lenartu. Povrtnina je imela bogato ponudbo zelenjave in sadja. Po izgradnji velikega stanovanjsko-poslovnega objekta na Trgu osvoboditve leta 1969 se je Povrtninina prodajalna preselila v to zgradbo.

Pekarna Lenart iz ptičje perspektive v začetku 80-tih let

Leta 1981 se je lenarška parna pekarna priključila mariborskemu živilskemu kombinatu Intes. Leto pozneje, torej leta 1982, je doživela temeljito prenovo, dozidavo in tehnološko posodobitev. Urejena je bila tudi moderna prodajalna kruha in drugih pekovskih izdelkov ter zgrajeno skladišče. Namesto stare peči so namestili novo polavtomatsko peč in začeli dnevno dostavljati kruh v vse dele lenarške občine. Nabavili so nova vozila, prišli so tudi novi delavci, proizvodnja kruha in za tem še peciva je nenehno naraščala. Po letu 1982 je Lenart ob pekarni dobil še slaščičarno, kar je bila za razvijajoče se naselje velika pridobitev. Pekarna Lenart je uradno postala obrat Intesa[19], njeno vodenje pa je prevzel Anton Družovec. Dnevno so v tem obdobju spekli med 3-4 tone kruha in okoli 40 vrst peciva in keksov. Kruh so vozili tudi v številne kraje ptujske in mariborske občine, med drugim v Trnovsko vas, v Vitomarce, v Koreno in na Vurberk. V obratu Intesa pri Lenartu je delalo 28 delavcev. Delali so običajno v treh izmenah, prva je začela delat ob desetih zvečer, druga ob tretji uri zjutraj in tretja ob enajsti uri dopoldne. Ta izmena je običajno delala kekse, pripravljala bele drobtine, ribano kašico in mlince. Sveže žemlje je vedno začela delati druga izmena ob treh zjutraj, da so bile na voljo že zgodaj zjutraj in razvožene po vrtcih in šolah. Zaradi potreb so zgradili še silos za moko, za katerega so nekateri kronisti pomotoma zapisali, da je to  srednjeveški lenarški vodnjak, kar je bilo seveda daleč od resnice. Pekarna se je oskrbovala z vodo iz javnega vodovodnega sistema in je bila zaradi kvalitete kruha in peciva ena od prepoznavnih lenarških blagovnih znamk. Lenarški peki so najbolj sloveli v dvokilogramskih štrucah  ali kolačih kruha »turist« in po »enotnem »kruhu, ki so ga ob sobotah zelo radi kupovali kmetje, da so ga imeli ob nedeljah zjutraj za zajtrk ob beli kavi ali čaju pred nedeljsko mašo. Izredno okusne so bile tudi sveže žemlje. Že od časov vodje pekarne Jožeta Alatiča so lenarški peki na veliko oskrbovali celotno območje s prazničnim velikonočnim kruhom – pisankami. Za ta kruh so v vseh trgovinah na območju nekdanje velike občine Lenart zbirali ves teden pred velikonočnim petkom naročila, da so lahko pred blagoslovom jedi ljudje kupili beli, praznični kruh. Kruh so razvažali vse do poznih večernih ur. To tradicijo so peki ohranili do zaprtja lenarške pekarne in so jo v času, ko je pekarno vodil Anton Družovec, celo nadgradili s ponudbo majhnih kolačkov prazničnega belega kruha za otroke. Pred Miklavžem pa so pekli »miklavže« in »parkeljne«.

Lenarški peki so opravili pomembno vlogo tudi med osamosvojitveno vojno leta 1991, ko so kljub nevarnostim in omejitvam nemoteno oskrbovali prebivalstvo osrednjih Slovenskih goric s kruhom in pekli kruh tudi za enote Teritorialne obrambe Slovenije. Leta 2001 je lenarška pekarna kot obrat mariborskega Intesa doživela prvo lastninjenje, in sicer je tega leta veliko ljubljansko podjetje Žito kupilo 20% delež Intesa. Decembra 2005 je Žito Intes v celoti prevzelo in konec je bilo te blagovne znamke tudi pri Lenartu. Pekarna Lenart je pekla kruh samo še do velike noči leta 2006. Do leta 2008 so vozili kruh in druge pekovske izdelke iz mariborske pekarne v Lenart, od koder so jih trije šoferji še razvažali do leta 2008, ko je bilo tudi tega konec. Del starejših pekov je šel na čakanje pred upokojitvijo, nekaj so jih upokojili, vsi mlajši pa so bili prerazporejeni na delo v Maribor v okviru nove organiziranosti Žita. Po zaprtju lenarške pekarne je še vse do leta 2010 v delikatesni prodajalni v stari Mercatorjevi blagovnici na Partizanski cesti 1 v Lenartu deloval Žitov profitni center Mini pekarna kruh-pecivo Lenart. V njem so pekli nekaj nekdanjih okusnih lenarških kruhov, predvsem pa veliko pletenic in žemelj.

Konec je bilo lenarške zgodbe peke kruha, ki je ostala trajno zapisana v spominu mnogih generacij Lenartčanov in okoličanov. Po dobrem lenarškem kruhu imajo mnogi še danes skomine, saj je peka slonela na tradiciji domačnosti in kakovosti, za kar so lenarški peki vedno znali poskrbeti. Še živeči  se z nostalgijo spominjajo časov, ki so jih preživeli v »stari pekarni« v Lenartu. Med ljudmi se je najbolj utrdil v spominu nekdanji lenarški kruh »turist« v obliki kolača ali 2 kg štruce, posebnost lenarške pekarne pa so bile tudi izjemno okusne žemljice, kakršnih danes ni več mogoče dobiti nikjer. Tehnologija izdelave se je namreč bistveno spremenila in tudi peka kruha je povsem drugačna kot v nekdanji »stari lenarški pekarni«. Časi se pač spreminjajo![20]

Stara pekarna Lenart, marec 2021

--------------

[1] www.koroske-pekarne.si z dne 26.03.2021
[2] V listini šentpavelskega samostana  se navaja »predium aput Sanctum Leonardum« ( zemljišče pri Sv. Lenartu).
[3] Že leta 1988 so v organih nekdanje  SZDL in KS Lenart sprejeli pobudo, da bi Lenart, ki je bil vse od leta 1959 dalje priznan kot mestno naselje, dobil tudi naziv mesta. Postopek za sprejem tega sklepa v organih nekdanje občinske skupščine je trajal več kot leto dni, sklep o razglasitvi Lenarta za mesto pa je bil sprejet na zasedanju vseh treh zborov skupščine občine Lenart dne 26. septembra 1989. Uradna in svečana razglasitev Lenarta za mesto je bila v domu  kulture pri Lenartu, 28. novembra 1989. Slavnostni govornik je bil predsednik takratne skupščine Socialistične republike Slovenije Miran Potrč. Od tega leta dalje se Lenart vodi v seznamu mest v Sloveniji pod imenom Lenart v Slovenskih goricah. V skladu z novimi zakonskimi predpisi mu je bil status mesta  še enkrat  uradno priznan tudi konec leta 2020, ko je sklep o tem sprejela vlada R Slovenije.
[4] Jože Koropec, Srednjeveški Hrastovec, v : ČZN / 1, Maribor 1973, 47 – 59.
[5] Nace Šumi, Naselbinska kultura na Slovenskem, Urbana naselja, Ljubljana 1994, 129. Prvotno podobo trškega središča so uničili požari v 17. in 18. stoletju, nekaj ohranjenih starih stavb kaže slogovne znake klasicizma. V zvezi  z lenarškim rotovžem je treba omeniti, da je že leta 1787 takratni trški sodnik v Lenartu prisegel tudi v slovenščini, ob cesti proti Velki pa je stal »gerihtni križ« na mestu, kjer so nekoč stale trške vislice. Zgradba rotovža  v najožjem mestnem središču Lenarta je še danes ohranjena in uporabna.
[6] Franciscejski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je v letih 1818-1828 uveljavila v habsburških dednih deželah, po reformah cesarja Franca I. Je naslednik Jožefinskega katastra. Napisan je v nemščini. Kataster vsebuje spisovni in mapni del.
[7] Poleg občine Šmarje pri Jelšah je bila takratna občina Lenart najmanj razvito območje v SR Sloveniji.
[8] Božidar Kert, Socialno geografski razvoj trga Lenart v Slovenskih goricah, ČZN, 1/1975, Maribor 1975, 4 – 11.
[9] Marjan Toš, Lenart od admontske postojanke Radehova do središča Slovenskih goric, v: Lenart za jutri (ur. Janez Erjavec),  Lenart – Ljubljana 2010.
[10] Emilija Zakelšek, Lenart, izjava z dne 19. 3. 2021.
[11] Vpisana je pod številko 7114 iz leta 1992, in sicer kot del profane stavbne dediščine trškega središča Lenart.
[12] Sklep Okrajnega sodišča v Mariboru , Pokrajinski arhiv Maribor, SI_PAM/0724/001/0012, Križan, Otmar ( Lenart v Slovenskih goricah) – zaplembni spis 251/50, Okrajno sodišče Maribor – Okolica.
[13] Ibid. V odločbi je tudi zapisano, da je bil Križan januarja 1946 izseljen in da se mu zapleni vse njegovo premoženje. V dokumentu z dne 27. septembra 1950 pa je zaznamba, da se Otmar Križan nahaja že od leta 1945 oz. od 11. januarja 1946, ko je bil nasilno preseljen kot Slovencem škodljiv v Avstrijo,  v Gradcu, kjer živi na naslovu Klopstokgasse 8 –II. Krajevni ljudski odbor Lenart, ki ga je zastopal predsednik Radko Valner, je v zvezi s tem Okrajnemu sodišču Maribor – okolica pisal, da se je Križan v zvezi s tem oglasil svoji  teti Mariji Slavič, ki je živela na Ptujski cetsi v Lenartu in jo pooblastil, da lahko zanj ureja uradne zadeve pri KLO Lenart.
[14] Pričevanje Emilije Zakelšek, Lenart.  Brumnova  je bila mati bolj znane medvojne aktivistke OF in povojne dolgoletne javne uslužbenke in politične delavke na lenarški občini Vide Brumen. Ta se je pred vojno učila za frizerko. Med starejšimi lenartčani se je ohranilo pričevanje, da je Marjeta Brumen v času povojnih množičnih pobojev na gradu Hrastovec, sodelovala pri odločitvah o usmrtitvi skupine lenartčanov. Ko so želeli usmrtiti Alojza Kurnika je menila, da je bolje, če ustrelijo njegovega sina Alojza (Slaveka) Kurnika, 18-letnega mladeniča, saj bo tako oče bolj čutil bolečino ob izgubi sina:»Sina mu ubijte, da bo oče trpel vse življenje!« Mož Marjete Brumen je bil Ivan Brumen in je bil davčni izterjevalec (»rubež«) na davkariji v Lenartu.
[15] Leta 1963 je bila v Lenartu odprta prva samopostrežna trgovina domačega trgovskega podjetja Potrošnik.
[16] Trg Lenart je bil nekoč zelo znan po vodnjakih, v katerih je bila zelo kakovostna voda. Nasploh je bila dobra oskrba z vodo v preteklosti tista, ki je pritegnila ljudi, da so se namesto v nekdanji admontski postojanki Radehova raje naseljevali ob cerkvi pri Lenartu. Večino vodnjakov v trškem središču so po drugi svetovni vojni zasuli, nekaj pa jih je še ohranjenih.
[17] Lipo so tudi pri Lenartu posadili v spomin na ubitega jugoslovanskega kralja Aleksandra I., katerega so ubili v atentatu v Marseillu v Franciji 9. oktobra 1934.
[18] Janez Žižek, Sv. Trije kralji, izjava z dne 19.5. 2021.
[19] Intes – Parni mlin za glavnim kolodvorom je bil postavljen med leti 1874 in 1876. Lastnik mlina, Alojz pl. Kriehuber je leta 1883 bankrotiral, mlin je odkupil Ludvik Franz ter leta 1897 ob mlinu uredil še tovarno testenin. Od 1894 do 1945 je podjetje poslovalo z imenom »Ludwig Franz & Söhne«. Poleg tovarne testenin v Mariboru, je imel tovarni v Zagrebu in Novem Sadu. Podjetje je bilo leta 1947 podržavljeno in preimenovano v Mlin in testenine Maribor. V petdesetih letih so podjetju priključili številne mlinarske in pekarske obrate iz Pomurja, Podravja in Koroške. Leta 1964 se je podjetje preimenovalo v Živilski kombinat Intes Maribor. Leta 1969 so se priključili še Čakovački mlini iz Čakovca, trgovsko podjetje Dravski magazin iz Radelj ob Dravi in Pekovsko podjetje Vinko Reš iz Ptuja.Intes je rekonstruiral tovarno testenin, obnovil in zgradil pekarne, v Mariboru postavil tovarno fritatov in jušnih kroglic ter postal največji proizvajalec jušnih zakuh v Jugoslaviji. Dograjeval je silose za žito; žitni silosi so imeli zmogljivost 50 t. Danes je Intes del Skupine Žito.
[20] Za pomoč pri zbiranju podatkov o lenarški pekarni se najlepše zahvaljujem Emiliji Zakelšek, Mariji Alatič in Ljudmili Družovec iz Lenarta, Marku Žmavcu iz Gočove in Janezu Žižku iz Treh Kraljev pri Benediktu. Lepa hvala tudi direkorici lenarške knjižnice Petri Kranvogel Korošec za razumevanje in pomoč pri naboru slikovnega gradiva. Slikovno gradivo je prispevala tudi Emilija Zakelšek iz Lenarta.