V zelenjadarstvu se vsak dan učiš

Ob lokalni cesti, ki jo je na eni strani varoval mogočen slovenskogoriški gozd, na drugi strani pa bujen travnik, so v batačih capljali otroci, se smejali in se nemudoma umaknili vozečemu vozilu. Glasno so se pogovarjali in njihovemu štirinožnemu kosmatemu prijatelju razlagali, da ne sme kar tako oditi od hiše. Otroci so bili preprosto oblečeni in obuti, tako za doma, a njihovi nasmehi so bili do ušes, njihove očke pa so kazale na razigranost, navihanost in preprosto srečo. Takrat sem Zmagu dejala: »Vidiš, ti otroci imajo pa res lepo otroštvo.« Takrat nisem vedela, da so to otroci Marjane in Davida Šmida, ki v Vinički vasi na okoli 15 hektarjih kmetujeta in pridelujeta domače pridelke.

Ženske, ki že več generacij vodijo družinsko kmetijo

Družino Šmid sem spoznala v času korone, ko sem pri njih prek telefona naročila gajbico domače zelenjave. Danes, po dveh letih, sem dodobra spoznala vso družino, njihovo zgodbo in srčnost pridelave in prodaje njihovih pridelkov. Priimek Šmid nosi Marjana po možu Davidu, ki se je iz Celja »priženil« v Slovenske gorice in je z življenjem v teh krajih zadovoljen. Malce je neobičajno, da je tako veliko kmetijo prevzela ženska, a Marjana ponosno pove:

»Vedno so doma ostale ženske in tako se spreminja priimek – Krepek, Brunčič, Cvikl, Kokol. Imam še sicer eno sestro, a kot starejša sem bila prevzemnica kmetije.«

Trend kupcev drugačen kot nekoč

Šmidovi svoje pridelke prodajajo vsako soboto na tržnici v Radvanju pri Mariboru in tudi na lenarški tržnici, ki se je začela ponovno oživljati. Prav tako so se pridružili prodaji zelenjave v multimatu, ki se nahaja v centru Lenarta, nasproti pošte. Marjana pove, da je trend kupcev drugačen, kot je bil nekoč, in tako se je moral tudi kmet temu prilagoditi: »S prodajo zelenjave se ukvarjam že od malih nog, saj so že moji predniki hodili tržit v Maribor na tržnico, takrat še peš ali s konji. Zdaj pride kupec in bi rad na enem mestu kupil vse, kar potrebuje. Nekoč je bilo to drugače in so hodili k enemu po določeno zelenjavo, k drugemu po drugo itd.«

Lucija in Monika s svojimi pridelki na Ovtarjevi tržnici v Lenartu

Vedno znova nas vleče, da gremo prodajat na tržnico

»Prodaja na tržnici ima svoj čar,« z žarom v očeh pripoveduje Marjana in med pogovorom nalahno s prsti drsi skozi lase hčerkice Monike, ki radovedno prisostvuje najinemu kramljanju.

»Čeprav imaš večinoma stik z enimi in istimi strankami, te vedno znova vleče na tržnico. To, da te nekdo priporoči nekomu je velika motivacija za nas. Ljudi, ki se k nam vračajo zaradi tega, ker spoštujejo kvaliteto in okus doma pridelane hrane, je vedno več. Spremenila pa se je tudi mentaliteta naroda in pa zavest, da je domača hrana boljša in hranljivejša,« pripoveduje Šmidova.

Prodamo vse, če ne bi, bi iskali kupce

Kmetija Šmid se razprostira na 12 hektarjih obdelovalnih površin in 3 hektarjih gozdov, od tega okoli dva hektarja namenijo pridelavi zelenjave, ki je raznolika in jo je možno dobiti glede na letne čase: od zelja in radiča v zimskem času, do redkvice in stročjega fižola v spomladansko-poletnih mesecih. Na 6 hektarjih pašnikov se pase 13 glav živine (8 od 13 glav je pašne živine), na kmetiji pa krulijo tudi plemenske svinje, na dvorišču pa vas pozdravijo prijazne race, kure in muce, ki jih venomer nadzira pes Medo. »Če hočeš imeti dobro zelenjavo, moreš zemljo gnojiti, živina pa nam popase strme brege,« pojasnuje gospodar David, ki pojasni tudi to, da je pomembno, da se zelenjava gnoji z domačim gnojem, ki pa vsekakor doda h kvalitetni rasti rastlin. To pa potrjuje tudi Marjanina izjava, saj vse, kar pridelajo, tudi takoj prodajo.

Investicija v rastlinjak vredna 40.000 evrov

»V zelenjadarstvu se vsak dan učimo, ko opazujemo rastline, naravo, vreme. Vse to vpliva na rast in kvaliteto zelenjave,« pojasni David.

Pred nekaj leti so z namenom, da hitro in učinkovito pridelajo kvalitetno zelenjavo investirali v ogromen rastlinjak velikost 10 x 50 metrov. Posebnost tega rastlinjaka je, da ga gnojijo z domačim gnojem, napeljava pa vsebuje tudi možnost vodne prhe v kolikor bi bila po tem potreba. Sproti se prilagajajo vremenu, naravi, gozdnim obiskovalcem in ostalim živalim, ki jih bujna zelenjava kar kliče, da jo poskusijo. »Potrebno je opazovati zemljo, vreme, testirati in preizkušati razna semena, da lahko na koncu stranki ponudiš res najboljše,« pripoveduje David Šmid. In tista solata, ki je na poti do lonca srečala polža in dva je, verjetno se s tem strinjamo prav vsi, najbolj zdrava, hrustljava in sočna.

Rdeči paradižniki se bohotijo v Šmidovem ogromnem rastlinjaku.

Kmetija zahteva celega človeka, a gredo na dopust

Tisti, ki smo kdaj delali na kmetiji vemo, da življenje ni enostavno in zahteva celega človeka, 24 ur na dan, vse dni v letu. Šmidovi so velika, 6-članska družina, ki je vsakodnevno vpeta v delo na kmetiji. Majhne rokice njunih otrok marljivo prebirajo in luščijo grahec, najstarejša med sestricami Lucija pa že samozavestno pomaga mami Marjani pri pakiranju in tehtanju zelenjave za kupce. Otroci brez sile, z velikim veseljem in ljubeznijo, pomagajo na kmetiji, pripravi zelenjave za na tržnico, kar se, po mojem mnenju (ob)čuti tudi na okusu njihove zelenjave. Temu bi z glavo prikimal tudi eden izmed najbolj spoštovanih masterchefov v Sloveniji Bine Volčič, ki je v svoji knjigi zapisal, da imamo srečo, ker nas obkroža krasno in zdravo okolje, kjer ljudje še niso pozabili, kako obdelati in pridelati. Kako predelovati in izdelovati – tudi doma, ročno, kar pomeni, da stvari okoli nas še nosijo energijo in čustva. Otroška energija, entuziazem do prodaje na tržnici, ljubezen in spoštovanje do narave – to je tisto, kar dela Šmidove tako posebne in drugačne. Živali potrebujejo skrb in hrano vsak dan, zato sem Marjano povprašala tudi o tem ali si lahko glede na tako veliko kmetijo privoščijo dopust:

»Seveda, vsako leto gremo tudi na dopust, tako kot se to spodobi. Takrat nekdo poskrbi za naše živali, mi pa si privoščimo poletno dopustniško razvajanje,« pojasni Marjana.

Vsak dan skupaj pojejo kosilo

Jutranjo vstajanje je pri Šmidovih malo pred šesto zjutraj, kjer David ženi naprej skuha kavo. Skupaj jo spijeta, nato se Marjana odpravi v službo – že 18 let je zaposlena kot medicinska sestra v Zdravstvenem domu Ptuj. David, ki je po profesiji strojni tehnik, je službo dela na CNC strojih opustil pred slabimi 15 leti, ko je Marjanina mama zbolela. »Tako sva ocenila, da je najbolje, da jaz ostanem na kmetiji in poskrbim za dela na kmetiji,« obrazlaga David, ki še pove: »Ko Marjana odide v službo, poskrbim za otroke, da gredo v šolo. Potem grem v hlev, da poskrbim še za živali. Ko smo vsi doma, je najprej čas za družinsko kosilo, ki ga nikoli ne izpustimo in vedno sedemo za mizo in skupaj pojemo.« Kar zastrigla sem z ušesi, saj je to redkost, da si družina ob današnjem tempu privošči skupno kosilo.

Otroci se igrivo sprehajajo po kmetiji in zobajo sladke dobrote – na fotografiji z japonskimi malinami.

Od obcestne tržnice do prodaje na tržnici v mestu

Veselje do prodaje na tržnici in sozvočje z naravo je 8-letni Moniki, 11-letni Kristini, 14-letni Luciji in 16-letnemu Luku tako rekoč položeno v zibelko.

»Ko se še bili manjši, so si pri cesti postavili stojnico z zelenjavo in jo prodajali,« z nasmehom na obrazu pove Marjana.

Danes otroci radi spremljajo mamo na tržnici v Lenartu in Mariboru, zadovoljni so tudi s prodajo zelenjave v lenarškem multimatu, ki ga je slaba dva meseca nazaj postavila Občina Lenart in požela dober odziv.

Z nakupom lokalne hrane podpremo ljudi, ki nam pridelujejo hrano izjemne kakovosti. In vedno več nas je takih, ki želimo in tudi jemo dobro hrano, saj slabe enostavno več ne želimo jesti, saj ima domače čisto drugačen okus. To, kar nam narava ponudi v določenem trenutku, je vedno bila in mora ostati osnova kulinarike, meni Bine Volčič.

6-članska družina Šmid živi na kmetiji, ki je velika okoli 15 hektarjev.

Med iskanjem fotogenične lokacije za ta prispevek smo se z družino sprehodili po njihovem posestvu in si na poti privoščili okusne japonske maline in za prste oblizat domače marelice. Odnos, ki ga imajo Šmidovi do svojih pridelkov, je občudovanja vreden. Prizor, ko so otroci, ki so prosto tekali po travnikih in zobali maline, se hecali in včasih malo dregnili pod rebra je ikoničen. Je pristen in dandanes tako presneto izmuzljiv. Večkrat opazujem družine, zaljubljene mlade pare in osamljene postavne moške, ki s svojo prezenco želijo kazati, da so srečni, ker imajo materialne stvari, so lepo oblečeni, njihova podoba pa v skladu z zadnjimi Instagram smernicami. A v sebi so tako zelo prazni in nesrečni. Tega, kar imajo Šmidovi, si ni mogoče kupiti, ampak si lahko pridobimo le z iskrenimi dejanji. Na tistem delčku Viničke vasi imajo prestiž, za katerega bi nekateri dali kupe denarja. A tako kot je dejal David, vsak človek nosi svojo zgodbo.

Postani njihov prijatelj na Facebooku.