Matic Lorbek: Melodijo življenja sestavljajo praznovanja in minljivost

Od glasbene strasti do podjetniške vizije – Matic je ustvarjalec glasbe in inovator, ki že pušča trajen pečat na mnogih področjih. Z ansamblom Zadetek že deset let razveseljuje občinstvo, z vokalno skupino Cantare pa prinaša tolažbo na pogrebnih obredih. Skozi projekt Brezčasen spomin želi omogočiti, da bo prav vsak izmed nas lahko poznal svoje stare starše.

Šest let glasbene šole opravil v petih mesecih

Matic Lorbek se je, tako kot mnogi drugi, konec devetega razreda znašel pred dvomom, ki se takrat zdi kot največja življenjska odločitev. Kam naprej? Odgovor mu je prav res zarisal nadaljnje življenje: »Konec devetega razreda nisem niti približno vedel, kaj in kako naprej; vedel sem le, da me od vsega še najbolj veseli in zanima (narodna) glasba. Čeprav sem ljubiteljsko igral najprej sintesajzer in nato še »frajtonerco«, nisem imel narejene glasbene šole. Vsi so mi rekli, da v petih mesecih – toliko mi je namreč preostalo do sprejemnih izpitov – tega ne morem urediti, a mi je v sodelovanju z glasbeno šolo v Slovenski Bistrici uspelo narediti tako teorijo kot harmoniko. Ni mi bilo sicer treba opraviti nobenih izpitov, sem pa ob vpisu v srednjo šolo moral uspešno prestati sprejemne izpite, ki v bistvu vključujejo znanje vseh teh šestih let."

Če bi zadel na loteriji, bi naprej dokončal študij

Prej ljubitelj narodne glasbe je med srednjo šolo čisto na novo spoznaval klasično glasbo: »Prvi dve leti me je prej odbijala kot karkoli drugega, v tretjem letniku sem začel razmišljati celo o nadaljevanju študija v tej smeri, v četrtem sem bil v to že prepričan,« razvoj pojasni Matic. Zatem se je pogumno vpisal na študij v avstrijski Gradec, kjer je uspešno končal vse izpite, ostalo mu je le eno: »Manjka mi le diplomski koncert, ki pa ga zaradi zdravstvenih težav nisem mogel izvesti. Prestal se operacijo zapestja, po kateri je sledilo dolgo okrevanje. Po več kot letu dni je bila roka vsaj približno in za silo v redu; zdaj, po treh letih, pa je recimo na 80 odstotkov zmožnosti, ki sem jih imel prej. V življenju več ne bom mogel oziroma smel narediti skleca - rad se ukvarjam tudi s športom, a zdaj moram aktivnosti pač prilagoditi svoji poškodovani roki.« Roko dvigne izza mize in mi praktično pokaže, da zapestja ne more v nobeno smer upogniti, kot bi bilo treba.

Slabi dve leti po operaciji je kljub nepopolnemu in zahtevnemu okrevanju želel zaključiti študij, a je v tem času svojo glasbeno kariero kljub oviram in omejitvam pripeljal do točke, kjer za dodatne aktivnosti preprosto ni bilo več časa.

»Kakšna dva meseca sem usklajeval ponovne vaje za diplomski koncert in vaje ter nastope z Ansamblom Zadetek pa s skupino Cantare ... nato ni več šlo, ni mi zneslo, bili smo prezasedeni. Harmonike se več kot mesec dni nisem uspel niti dotaknit. Zato sem študij dokončno opustil – ni prav, da kradem čas profesorju in nekomu durgemu jemljem mesto na faksu. Je že moralo biti tako.

Glede na delo, ki ga zdaj opravljam, in glede na želje, ki jih imam za naprej, mi diploma v nobenem primeru ne bo koristila. Papir bi mi štel zgolj kot višja stopnja izobrazbe.«

Ob tem Matic pove, da bi, če bi zadel na loteriji in če mu več ne bi bilo treba delati za zaslužek, najprej dokončal študij. O tem namreč razlaga več kot navdušeno: »Meni je bil študij, za razliko od večine oziroma nekaterih, res v veselje in užitek. Toliko sem se naučil.«

»Poleti in decembra žgemo, vmes pa potujemo!«

Počasi pogovor zavrti v drugo smer, vstran od študija: »Takrat za študij nisem bil pripravljen odpotovati dlje, tudi zato, ker sem hotel ohraniti svoj že vpeljan in uspešen ansambel Zadetek. Če bi izbiral zdaj, bi državo študija izbral drzneje. Tudi zdaj z dekletom veliko potujeva. V poletih mesecih in konec leta nastopamo, vmes pa čim več potujeva. Najljubši do zdaj nama je bil Bali, o, pa tudi Mehika. Slednja predvsem zaradi žive glasbe in latino ritmov. Moja ekstravagantna želja ostaja draga, a neverjetna Antarktika.«

10 let ansambla Zadetek

Ansambel Zadetek bo naslednje leto obeležil 10 let delovanja. Po prvih treh letih so zamenjali kitarista, od takrat se zasedba ni spremenila. Pred kakšnimi tremi leti se jim je pridružil še bobnar, pred kratkim pa še dva tehnika.

»Z ansamblom vztrajam le še zaradi dobre zasedbe in odličnih odnosov. Najverjetneje se, če bi odnehal eden, ta zgodba ne bi nadaljevala. Ker smo utrujeni. Igramo vsak petek in vsako soboto, nedelje prespimo, do petka se ravno »spraviš k sebi«, pa se spet začne vse na novo. Vsakič damo vse od sebe, je pa to veliko bolj krvavo zaslužen denar, kot se morda zdi,« povzame Matic.

Ansambel Zadetek. Foto: Aljoša Šlebir

Vokalna skupina Cantare z glasovi tolažbe

Z vokalno skupino Cantare, ki smo jo lahko navdušeno spremljali tudi v eni od sezon šova Slovenija ima talent, lepšajo in lajšajo pogrebne obrede na pokopališčih v širši okolici. Omenim, da verjetno ni lahko biti vsakodnevno obkrožen z žalujočimi. V Matičevem glasu je slišati neko zadržanost ali morda spoštovanje, ko mi razloži: »Kakorkoli vzameš, je to pač naše delo, tako da smo se nekaterih stvari že navadili. Ne moreš si vsak dan znova te žalosti jemati k srcu. Prideš, zapoješ, ohraniš profesionalen in empatičen odnos, to pa je to. Se pa te seveda dotaknejo mlajši, poznani ... Vsak dan se nekdo rodi in nekdo umre.« Pove mi, da sicer tudi pridno varčuje, a si na drugi strani pogosto kaj privošči, najraje potovanja.

»Kaj, če me jutri ne bo več? Sploh ker smo tako vpeti v to, vidiš, kako hitro se lahko življenje obrne. Bi res želeli zadnjo minuto razmišljati samo o tem, koliko smo zaslužili in privarčevali? Ali bi želeli utrinke vsega, kar smo doživeli?«

Misel za nekaj časa obvisi v zraku in oba potrebujeva nekaj minut, preden pogovor steče dalje.

Glasbena skupina Cantare. Foto: Aljoša Šlebir

Sanjski dom na mirnem podeželju

Matic pravzaprav ni »pravi Jurovčan«, čeprav je od majhnih nog najraje tukaj, natančneje v Gasteraju, kjer bivata dedek in babica. Če se je le dalo, je počitnice zmeraj preživel pri njima in že takrat dejal, da bo tudi on nekoč tukaj doma. Zdaj vse kaže, da se bodo otroške želje tudi uresničile. Sicer rojen Mariborčan, ki je večji del svojega življenja živel v Pesnici, razloži: »Trenutno še varčujeva, a graditi želiva v Gasteraju. S s. p.-jem ne dobiš kredita, drugače bi hiša morda že stala,« se tokrat kislo nasmehne, »a to je tema za kdaj drugič.

V glavnem, ker sva cele dneve nekje okrog, na zabavah in ostalih dogodkih, še posebej ceniva in obožujeva mir in tišino, ki jo zmoti le mukanje sosedove krave. Poleg tega lahko imamo tukaj vaje kadarkoli, pa nikogar ne moti. V Pesnici sem moral zapreti vsa okna, paziti uro, sosede ipd., tu pa lahko vadimo zunaj in dobimo celo kak nenačrtovan aplavz sosedov. Fajn je, ko se dogaja. Zakon! Lepo vreme, pa je dežela top!«

Vsaka melodija se mu riše na klavirju

V prvem razredu je za otroško veselje začel igrati sintesajzer. Kmalu mu je dodal harmoniko – najprej »frajtonerco« in nato še klavirsko. Za potrebe igranja na pogrebih trenutno najpogosteje poseže po kitari, za snemanja pa še po bobnih in trobenti. Znajde se še z baritonom in orglami ter z vsem podobnim – baskitaro, kontrabasom itd. »Pri vsem tem mi je pomagala predvsem teorija, ker jo imam rad in jo razumem. Vse, kar slišim, želim tudi sam znati. Doma poskušam, preigravam, se učim.« Z nadaljevanjem me preseneti in navduši:

»Vse, kar kdo poje, vidim na klavirju. Katere tipke bi moral pritisniti, da bi dobil odpeto melodijo. Pač cele dneve to počnem in to imam rad.«

Pove, da nihče v družini ne ve točno, od kod se je ta njegova ljubezen do glasbe sploh vzela. Razen tega, da so doma vrteli veliko narodne glasbe, ni noben nek glasbenik. »Mogoče pa ravno zato – ker sploh nisem vedel, v kaj se spuščam,« se ponovno zasmeje.

Foto: osebni arhiv

Da je pri Maticu vsak dan drugačen in nepredvidljiv mi je bilo jasno že, ko sva dogovarjala termin za kavo. Že na začetku je namreč iskreno povedal, da se ne more dogovoriti več kot kak dan v naprej, ker se mu nove obveznosti, predvsem pogrebi, pojavljajo sproti, tako, da za prihodnji teden niti približno ne ve, kako zaseden bo. Pa vseeno obstaja vsaj približen model? »Zbudim se običajno dokaj pozno. Razen danes,« se nasmehne, saj sva se dobila ob deveti uri zjutraj. Opravičim se, on pa že razlaga naprej: »Ni panike, ker se drugače - to je edino, kar gre navzkriž z mojim poklicem - rad hitro vstanem, kar pa v mojem poklicu žal ne gre. Zvečer so koncerti, zabave, budnice, tudi vaje se zavlečejo. Moje telo nima bioritma,« se pošali. Zjutraj sicer običajno priprave še kakšne govore, pokliče stranke in preveri, če za pogrebe tistega dne vse velja – on je namreč tisti, ki vsem pripravlja gradivo, razporeja ekipe, potrjuje termine. »V bistvu smo malo podjetje.« Čez dan pojejo, zvečer pa ga običajno počakajo še kakšne vaje ali koncert. »Če se le da, grem pred spanjem še na kak sprehod, da odklopim možgane. Je pa tako, da je lahko kak teden res natrpan, spet drugi pa bolj ležeren. Takrat snemamo, pišemo nove komade,« za trenutek postane in v smehu doda še: »ali pa greva z mojo po dolgem času kam na obisk.«

Vem, da ste glasbeniki »leteči«. Kako je igrati pred domačim oziroma tujim občinstvom?

»Na vsakem dogodku izvemo kaj novega, povsod imajo svoje navade, običaje. Sicer pa je lahko koncert kjerkoli, samo v vožnji je razlika,« hudomušno skomigne z rameni. »Dokler so ljudje dobre volje, je to to! Se mi zdi, da so starejše generacije imele bolj ta občutek »doma«, mladi pa ne razmišljamo več tako.«

»Hvala, da si prišel!« in ne »Špilaj, saj si plačan!«

Slovenijo so »preigrali« po dolgem in počez, koncerti pa so jih popeljali že tudi v sosednjo Avstrijo, pa v Nemčijo in na prav posebno doživetje na Švedsko.

»Z ansamblom smo bili že dvakrat na Švedskem in upam, da gremo kmalu spet. Morda ne bi smel reči, a tam smo doživeli skorajda bolj domače vzdušje kot doma. Tukaj nam je veliko stvari samoumevnih, oni pa so nas res veseli. »Hvala, da si prišel!« in ne »Špilaj, saj si plačan!«. Podobno je sicer tudi na pogrebih – tam je čutiti neko hvaležnost, ker smo prišli, se potrudili, oddelali.«

EVA (in Matic)

Z dekletom Evo že od marca delata na novem albumu – posnela ga bosta tako v slovenščini kot v angleščini in bo torej promoviran na domačem in tujem trgu. In prav tega si Matic želi: »Produciranja lastne glasbe, snemanja, koncertov. Nekaj takšnega, kot je nedavni koncert na Maistrovi ploščadi v Zavrhu. Bova pa kariero peljala bolj kot EVA – jaz bom v ozadju, ker to raje počnem, ona pa na vokalu, ker – iskreno – večina raje vidi na odru dekle kot fanta,« se odkrito nasmehne.

 Eva in Matic med nedavnim koncertom v Zavrhu. Foto: Tomaž Ornik

Pove, da je pri ansamblu sicer naneslo tako, da je ravno on tisti, ki vodi cel program - govori, animira, zabava goste. A kadar to ni potrebno, ne mara biti v središču pozornosti:

»Ni mi pomembno; najraje se igram in uživam za klavirjem, mikrofon pa prepustim komu drugemu. »Skrit« za inštrumentom lahko pišem in ustvarjam, na tak način se izražam. Zato mi recimo ni v interesu pisati komadov za druge izvajalce – napisal sem zgolj peščico za različne ansamble – ker na tak način nekaj izgubim. Ne ostane mi moja glasba.«

Skozi Brezčasen spomin lahko spoznavamo prednamce

Želiš vse življenje ostati v glasbenem svetu in se preživljati ta način? »Vsekakor želim ostati v glasbi in z glasbo, da. Imam pa tudi drugačne cilje. Ravno razvijamo in gradimo nov projekt oziroma podjetje. Ker smo veliko na pokopališčih, so nas začele zanimati čudne stvari,« se nasmehne in pojasni:

»Projekta, ki smo ga naslovili Brezčasen spomin oziroma Charon's ferry, smo se lotili iz zanimanja, a se je kmalu izkazal tudi kot odlična poslovna priložnost. Na spomenik se zalepi majhna QR-koda, ki ti razkrije fotografije, življenjepis, karkoli pač svojci željo.

Nekaj grobov tukaj v okolici smo že opremili s tem, z nekaterimi pogrebnimi podjetji ravno sklepamo pogodbe, želimo se razširiti tudi na tuji trg. Na kratko, naš Brezčasen spomin omogoča, da na kraju poslednjega počivališča naših najbližjih pustimo več kot le imena in letnice ter povemo zgodbo o ljudeh, ki tam počivajo."