Ko te življenje navdihuje, oblikuje in uči

Aleksandra Verbošt prihaja iz Jurovskega Dola, a se po letih izkušenj in potovanj počuti državljanka sveta. Svet ji je dal krila, da je poletela, odprl vrata njenim najbolj globokim sanjam, a s pogumom, z vztrajnostjo in odločnostjo iz nje kar veje strast do življenja, učenja ter odkrivanja. Pred desetimi leti je diplomirala iz zgodovine in sociologije, ko je raziskovala, koliko je Sveti Jurij kot zavetnik prisoten v zavedanju ljudi v občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah, ter v sklopu raziskovalne diplomske študije prevajala špansko in francosko gradivo na tematiko Judov v Španiji in na tak način približala to področje Slovencem. Kaj hitro je zaznala, da ji srce narekuje, da bo njen prostor za širjenje in nadgradnjo znanja v šolski učilnici, kjer bo pozornost preusmerila predvsem na tiste, ki jih družba (pre)velikokrat postavi na rob. Magistrirala je iz inkluzivne pedagogike pri dr. Katarini Habe, v kateri je v trenutku prepoznala zaveznico za življenje. Ko je Evropo prepotovala po dolgem in počez, je njeno srce vedno znova zadrhtelo, ko se je spomnilo potovanja izpred nekaj let, ko je opravljala delo varuške na Novi Zelandiji. Danes je Aleksandra Verbošt, ki tekoče govori kar štiri tuje jezike, našla srečo in ljubezen na »kiwi« otoku, kjer otroke s posebni potrebami v svoji učilnici nagovarja skozi posebne naloge, večerjo pa deli s svojim partnerjem, ki svoj delovni dan preživi v zraku. Po slabih treh letih se je vrnila na obisk v Slovenijo, kjer je najbolj pogrešala srčen objem svojih staršev in prijateljev.

Foto: osebni arhiv

Potovanje je vaša strast, a kaj je pretehtalo, da ste postala rezidentka Nove Zelandije?

Na Novo Zelandijo me je prvič zaneslo leta 2016, ko sem se tja odpravila čisto po naključju in opravljala delo varuške v družini, kjer je mama Katrin Johnston Slovenka in prihaja iz Lenarta. Imela sem študentsko vizo in tri mesece preživela z otroki, kjer smo se učili slovensko. V tem času sem potovala po Novi Zelandiji in mi je bila blazno všeč. Vedno sem govorila, da bom nekega dne odšla nazaj. Želja po Novi Zelandiji je vedno ostajala, kljub vsem potovanjem. Odločila sem se, da zaprosim za Working Holiday vizo in v šoli na Taboru v Mariboru, kjer sem bila zaposlena, povedala kakšno je stanje. Minilo je eno leto, iz tega je bilo leto in pol, dve, zdaj že tri. V tem času se mi je življenje na Novi Zelandiji zelo spremenilo. Pridobila sem novozelandsko rezidentstvo, zdaj sem na poti, da nekoč, če bo naneslo, postanem tudi državljanka.
Veliko sem potovala po Evropi, od vseh držav mi je zelo ljuba tudi Španija. Tam sem se zmeraj našla, odgovarjala mi je španska kultura, temperament, energija. V Španijo sem se odpravila vsaj enkrat letno, včasih tudi večkrat. Dvakrat sem prehodila več stokilometrsko pot El Camino, kar je bila izjemna taka življenjska izkušnja.

Kaj vas vleče v potovanja?

Spoznavanje neke kulture, običajev, jezika. Sem eden tistih ljudi, ki ima ogromno željo po učenju, zato me ravno to spoznavanje, odkrivanje in učenje vsega novega, trenutno jezika maorščine, navdihuje, mi da popotnico za naprej in konec koncev izoblikuje mene kot osebnost. Postavi me v nepredvidljive situacije, v katerih se preprosto moram znajti. To mi da neko moč za naprej. Vzame me izven okvirčka in me postavi »zdaj pa splavaj«. Čeprav, če bi me vprašali deset let nazaj, ni šanse, da bi šla kadarkoli kam izven cone udobja. A življenje te marsičesa nauči.

Foto: osebni arhiv

Kdaj ste prvič šla iz cone udobja?

To so bila ta prva potovanja, ki si jih organiziraš sam. Potovanja s prijateljicami v Pariz, London, Barcelono ... Življenje me je pripeljalo do trenutka, kjer sem morala ne le pogledati vase, ampak videti še drugo plat - to je bilo zagotovo v času izgube moje najboljše prijateljice Nike. Tako so je začelo nalagati, stvari so se začele sestavljati na čisto drugem nivoju, ki te pripelje iz cone udobja, ki ga ne poznaš, ampak hkrati moraš naprej. Najbolj izven cone udobja je bil moj prvi El Camino, še pred tem pa Nova Zelandija. To je bilo prvo potovanje, na kaerega sem odšla sama. To je bilo tisto »vau, zdaj pa sem sama in v celoti odgovorna za svoje preživetje«. Po dolgem letu pristaneš v neznanem svetu, neznanem okolju in se moraš znajti.

Ali s potovanji premagujete strah, si vedno znova postavljate meje zmogljivosti?

Ja, svet ni več strašljiv, vsak izziv ni več strašljiv, čeprav te na začetku tudi večkrat zmrazi in si misliš, da ne zmoreš. Spomnim se, da so me ljudje spraševali »S kom greš? Sama? Zakaj sama?«. Prilagajanja vseh služb in obveznosti so me postavljala v pozicijo čakanja na druge, a sem se opogumila in velik del Evrope prepotovala sama. Potovanja ti dajejo izzive, ki jih vsake toliko potrebuješ. Dajejo ti zadovoljstvo in srečo.

Kako ste izbirala tematike za vašo strokovno nadgradnjo znanja?

Tematika, kot so Judje v Španiji, po besedah profesorja ni dostopna nam, Slovencem, ker ne znamo toliko Špansko, da bi črpali vire in raziskovali. To je bil zame izziv, saj sem španščino znala, malo je bilo tudi francoščine, zato sem en del diplome pripravila iz tega področja. V drugem delu diplome, ki me je zelo zanimal iz sociološkega vidika, pa sem raziskovala koliko je prisoten Sv. Jurij kot zaveznik v zavedanju ljudi - je to samo še ime ali je za tem kak verski oziroma zgodovinski pomen. Ugotovila sem, da je za mlajše generacije to še samo ime, po pripovedovanju starejših pa ima večji pomen, kot zaveznik in zaščitnik. Temu so dali velik pomen iz verskega ali krajevnega vidika.
Nadgradnja vsega tega je bila, da sem začela delati v šoli, kjer sem začutila, da uživam v poklicu učiteljice. Vedno sem razmišljala, kaj še lahko izboljšam. To je ta moja želja po učenju. Ugotovila sem, da rada delam z otroci s posebnimi potrebami, saj so mi poseben spekter, ki je še neraziskan ter kateremu lahko svoj kanček dodam tudi jaz in sicer preko inkluzivne pedagogike. Glasba je nekaj, kar me je spremljalo dolgo let, saj sem igrala kitaro v Glasbeni šoli Lenart. S profesorico, kasneje mentorico mojega magistrskega dela, dr. Katarino Habe, sva se takoj ujeli. Na Novi Zelandiji sem se udeležila nekaj ur glasbene terapije. Želeli smo združiti slovensko in novozelandsko, ker je bila tam že razvita pri nas pa ne. Hoteli smo vedeti, koliko to pomaga otrokom s posebnimi potrebami in to sem združila v magistrski nalogi, ki sem jo uspešno zagovarjala v letu 2017.

Foto: osebni arhiv

Glasba, kultura in vse kar se tega dotika, vas povezuje že od nekdaj?

Ja, celo moje življenje. Že v osnovni šoli sem bila na vseh prireditvah, nekatere sem tudi vodila, kar mi je bilo zelo ljubo. Ko sem izgubila najboljšo prijateljico Niko, sva se s sošolcem, ki je bil prav tako njen prijatelj, odločila, da morava nekaj narediti, da se njene slike in pesmi prenesejo naprej. Ustanovila sva večer za Niko imenovan Deklica mojega spomina, kot je tudi ena izmed njenih pesmi. To je bil dobrodelni dogodek, ki smo ga štiri leta zapored organizirali vsako leto. Na tem dogodku sem brala njeno poezijo, nastopalo je veliko glasbenikov. Na Novi Zelandiji sem začela s Facebook in Instagram stranjo, ki je posvečena Niki. Imenuje se »K soncu se je obrnila sončnica«. Nika je oboževala sončnice, tako, da je ta stran posvečena njej. Občasno objavljam njeno poezijo. Zdi se mi, da je njen glas bil tako zelo zrel, čustven in moder. Če bi pri teh letih vsi imeli takšno modrost ali jo vsaj slišali, bi to mariskateremu življenju dalo neko dodatno vrednost.

Dirigent Franz Welser-Möst, ki je letos vodil dunajski novoletni koncert je svoj nagovor pričel z Nitzejevo mislijo »Brez glasbe bi bilo življenje zmota.« Kako lahko s pomočjo glasbe pomagate?

Glasba je bogastvo, ki ne vpliva samo na naše razpoloženje in emocije ter vse, kar spada zraven. Z glasbo se sporazumevamo, nekomu damo glas, ki ga mogoče nima. Naši otroci so večinoma učenci, ki so, razen ene, negovoreči. Ko glasbena terapevtka poje, jih vključuje in poskuša iz njih izvabiti nek glas. To je terapija za njih in resnično dobimo odziv skozi glas, dosegamo različne zastavljene cilje. Na tak način jih učimo tudi, kako kontrolirati okolje; če ne morem povedati verbalno, z glasom, lahko povem drugače in bom prav tako slišan. To so kompleksne zadeve, ampak človeku res dajo glas. Glasba jih pomiri, jih nasmeji. Z glasbo komuniciramo, komentiramo in vse kar pride zraven.

Velikokrat slišimo, da naši šolski sistemi niso dovolj dobri. Delali ste v slovenskem šolstvu, lahko primerjate naše in šolstvo na Novi Zelandiji?

Oba sistema imata prednosti in slabosti. Zdaj lahko govorim specifično za posebne oddelke posebnih šol, kjer poučujem. Te izkušnje v Sloveniji nimam, bila sem prisotna le na kakšnih konzultacijah. Sistema sta si precej različna že iz vidika načina poučevanja, ki je precej drugačen. Sestava predmetov je drugačna. Mi smo bolj specifični, saj imamo npr. zgodovino, geografijo ... Tam je to združeno v »science,« takšen ali drugačen. Ocenjevanje se razlikuje v tem, da se na Novi Zelandiji v osnovni šoli pišejo t.i. poročila določenega leta in sploh ni ocen. Potem se to nadgradi z ocenami, ampak to je že skoraj v »secondary school«. Ko se pogovarjam z ostalimi, ki so šli čez šolski sistem, in jim razlagam kako je tukaj pri nas univerzitetni del, se vedno znova zdi in se na koncu skoraj strinjamo, da je naš univerzitetni sistem boljši, da daje več možnosti širitve. Tudi svetovno gledano smo na visoki ravni. Naše fakultete so med prvimi 200 na svetu, novozelandskih tam ne najdeš. Če s partnerjem primerjava, kako so izgledali njegovi izpiti in kako moji, so bili naši res specifični in so nam dali res specifično znanje. Ko se pogovarjam s Slovenci, ki so se vrnili v Slovenijo, ali pa razmišljajo o vrnitvi, sta razlog predvsem zdravstvo in šolstvo. Konec koncev je slovenski sitem del evropskega, kar je velika prednost.

Imam srečo, da lahko delam v šoli z otroki s posebnimi potrebami. Je pa res, da smo zelo specifična šola. Če prideš skozi to sito, je to kar šola nudi, kar nudimo s terapevti, terapijami in programom, na najvišji možni ravni. Zato je to zelo težko primerjati, ker tega v Sloveniji ni. V razredu imam štiri učenke, zraven mene so v razredu še dva ali trije ljudje, ki pomagajo. Zraven tega imamo glasbene terapevte, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, ki so cel čas na razpolago, in vsi skupaj sodelujemo v posebnih komunikacijski programih. Imamo tudi terapijo s konji in terapijo v bazenu. Ves naš urnik je razdeljen na tedenski bazi.

Kako velika je šola, koliko je učencev?

Učencev je okoli 40, razdeljeni pa smo na glavno šolo »Nelson Base School«, potem pa imamo štiri manjše enote »Satellite units«, kjer se učenci delijo glede na potrebe in leta. Sama sem del te manjše enote, v predmestju Nelsona, kjer imamo samo dva razreda.

Foto: osebni arhiv

Kar se tiče sprejemanja drugačnosti, mora biti tam to nekaj čisto vsakdanjega, saj je prebivalstvo sestavljeno iz 71% Evropejcev in 17% Maorov?

Recimo Downov sindrom, različne stopnje avtizma, vse kar na nek način ne pride v te naše posebne oddelke, vsi ti otroci se potem integrirajo v redne osnovne šole, kjer so razredi zelo raznoliki. Vsi so del skupnosti. Dober primer je bil leta 2016, ko smo vprašali otroka, kako bi opisal eno deklico na invalidskem vozičku. Deček sploh ni razumel vprašanja. Kaj je z njo "narobe" oziroma, da je sploh "drugačna". To sprejemanje je tam na zelo visoki ravni. Maori so zelo prisotni v družbi in imajo v njej veliko vlogo. Glede maorščine - še vedno ni dvojezično, gre pa v tej smeri. Tudi v šoli je bil zame na začetku kar izziv, ko dobiš dopis, na katerem je vsake toliko beseda v maorščini. Beseda, ki je sploh ne prevajajo. Ko na primer pišem staršem, naslavljam celotno družino in celotno skupnost z besedo whanau, ki pomeni družina, skupnost. Maori nimajo mišljenja kot individum, ampak kot skupina.

Ko potujemo za kratek čas, ponavadi pridemo domov polni lepih vtisov. Ko tam živiš, začneš spoznavati kako vse funkcionira. Kako je na Novi Zelandiji?

Moja izkušnja je res zelo pozitivna, sploh z ljudmi. Vedno znova si pred izzivi in vedno znova je nekaj narobe, soočaš se z migracijami, papirji, včasih si res že obupan. Je pa tam vedno nekdo, ki ti bo dal podporo - bodisiv šoli ali doma. Ljudje nekako živijo v tem duhu podpore in pomoči. Predvsem zdaj spoznavam, koliko sem se že prilagodila temu, pa sem mislila da se do zdaj še nisem. Tako v Sloveniji kot na Novi Zelandiji je veliko birokracije, je pa tam veliko razumevanja in manevrskega prostora (če npr. ne bo danes ob 12. uri, bo pa ob 14. uri). Znajo biti tudi zaprti - družine na primer ne spustijo vsakega takoj k sebi, ko pa si tam, pa si njihov. Poudarek je na dobrem počutju človeka - »well being«. Delovnik v šolah je od 9. do 15. ure, po tem so le še sestanki ali kaj podobnega. Je pa to tistih kvalitetnih šest ur in je za vse šole enako. Ni še dodatnih popoldanskih aktivnosti, ampak je vse v tem času. Ko prideš domov, se na delo pozabi in je čas za otroke, družino. Večerja je pomemben obrok, ko se vsi zberejo. Tudi med vikendi gremo na plažo in pustimo delo. Ni te slovenske logike, da mora biti narejeno že včeraj in ne jutri. Včasih se je težko prilagoditi in razumeti, ker smo vzgojeni tako, da nam je točnost pomembna. Tam imajo akademsko eno uro, namesto naših petnajst minut, in to mi je na začetku bilo res težko. So pa drugačni še v enem pogledu. Če smo mi, Evropejci, zelo direktni, je na drugi strani tam vse zelo zavito v vato.

Foto: osebni arhiv

Ustvarili ste tudi digitalni projekt »High 5 ZAME«?

To je projekt (na Facebooku in Instagramu), ki sem se ga domislila v času covida na Novi Zelandiji. Že na Taboru sem imela skupino »Pozitivna samopodoba«, ker se mi zdi, da so otroci vedno več za ekrani in tako se v nekem trenutku izgubijo komunikacijske veščine. Otroci so si med malico me dseboj pisali sporočila po telefonu, namesto, da bi se pogovarjali v živo. Problem je bil vzpostaviti socialni stik, če to ni bilo preko ekrana. Ko sem imela to skupino, sem zaznala, da si želijo pogovora, da jih samo vprašaš, kako so. Ko nekaj naredijo dobro, za to dobijo priznanje. Če ne priznanje okolice pa priznanje samega sebe in tega si ne znajo dati. Včasih pride trenutek, ko ti nekaj uspe in si rečeš, da lahko daš kar sam sebi petko in ne potrebuješ nikogar drugega iz okolice. S tem projektom sem začela na ta način nagovarjati otroke skozi različne naloge, da dobijo to potrditev samih sebe in da se slišijo. V zadnjem času sem začela z nalogami in delovnimi listi bolj nagovarjati učitelje in starše, kako slišati otroka, kako se mu približati in mu pokazati njegova močna področja ter kako sprejeti šibka. To je moj projekt za katerega si želim, da bi imela več časa.

Zanimivo je, da objavljate v slovenskem jeziku?

Zmeraj me nagovarjajo, da naj naredim še v angleščini. Moja srčna želja je, da bi nekoč lahko povezala Slovenijo in Novo Zelandijo v smislu sodelovanja na neki ravni. Da povežemo nekaj, kar je razvito na Novi Zelandiji pa v Sloveniji ni. Izobrazimo lahko učitelje in jim približamo kurikulum. To je moja osebna želja v naslednjih letih. Želim, da bi se tudi v Sloveniji to razvijalo in da bi dodala kanček k temu tako, da predstavim širši svet, ki tukaj ni tako znan. Zato se je to začelo v slovenščini, z idejami, ki jih izvajam tudi na Novi Zelandiji. Tekom časa bo tudi v angleščini.

Kaj ste najbolj pogrešala, ko ste po 1045 dneh pristala na slovenskih tleh?

Najbolj pogrešam družino in prijatelje. V Novi Zelandiji zaradi tega veliko kuham po slovenskih receptih. Ko se s partnerjem pogovarjava »bomo odšli tja in jedli to ...«, mi pravi, da sem tako navdušena, ko samo omenimo hrano. Seveda je videti družino po treh letih, ko ta ni samo virtualna podoba, nekaj najlepšega.

Kako je s ponudbo slovenske hrane?

Imamo Podravkino Vegeto, specifične so trgovine, kjer lahko kupimo recimo ajvar. V Aucklandu je evropska trgovina, kjer imajo Radensko, našla pa sem tudi zamrznjene penice s čokolado in meto, na katerem piše »Made in Slovenia«, ampak jih tukaj nikoli nisem videla. V Novi Zelandiji je čokolada z meto zelo pogosta. Mama mi včasih pošlje izdelke, ki jih tam ni, kot so recimo smokiji, skuta, puding, Barcaffe, paštete (imajo neko vrsto paštet, ki pa niso niti blizu temu, kar poznamo tukaj. Res rada kuham slovenske jedi in zdaj že tudi partner včasih reče, da bova jedla »pražen krompir«. Za martinovo sem delala domače mlince, da bi približala to kulturo tudi ostalim, in na tak način pogrela svojo dušo.

V mladosti ste želela biti stevardesa, sedaj ste srce predala pilotu. Sta se spoznala na letalu?

Andrew je po poklicu kapitan na propelerskih letalih do 55 potnikov in leti po Novi Zelandiji. Spoznala sva se, ko sem se selila v nov okoliš. Nova Zelandija ima eno specifiko kar se tiče stanovanj. Stanovanja so tam blazno draga, tu govorimo o nečem, kar si zelo težko privoščiš. Recimo stanovanj v našem mestu ni in tudi drugje jih ni veliko. So hiše in to je vse, kar si lahko kupiš, ampak imajo zelo visoko ceno. Znašli so se z nečem, kar res dobro funkcionira. To je »flatmating«: nekdo ima hišo in v njej oddaja sobe. Tako si cimri delijo kuhinjo in ostale skupne prostore. Na ta način živim tudi jaz, imam cimro in cimra, s katerima si delimo kuhinjo, vsak pa ima svojo sobo.

Aleksandra je skoraj mesec dni s svojim partnerjem potovala po Sloveniji. Foto: osebni arhiv

Pri nas je »Najprej štal'ca, potem krav'ca«. Je tudi tam tako?

Niti ne. Družine se poslužujejo »flatmatinga« in si na ta način pokrijejo del kredita. Glede tega so zelo odprti. Krediti pa so res zelo visoki. Seveda si želijo biti sami, ampak včasih to dejansko ni mogoče. Pari se zato odločijo za cimre in si tako pomagajo, da bodo nekoč morda res živeli sami.

Kakšen je življenjski standard?

Standard je zelo visok, tudi plače konkurirajo temu, je pa podobna situacija, kot v Sloveniji. Zelenjava in sadje sta na primer zelo draga. Malo preden sem odšla je bil kilogram čebule 8 ali 9 evrov. Tudi pozimi je bil paradižnik (tisti, ki nima prav nobenega okusa) 8 ali 9 evrov.

V času epidemije so bili ukrepi pri vas bistveno strožji kot pri nas?

Drži. Niti tri tedne po moje prihodu smo že imeli »lock down« in so nas popolnoma zaprli za dobra dva meseca. Bili so vsi možni ukrepi, ni bilo niti zapuščanja hiš, patruljirala je policija. Če se dobro spomnim, nisi smel biti pet kilometrov izven radija, kjer živiš. Res je bilo zelo, zelo strogo. A bilo je veliko medsebojne podpore. Zelo se je razvila podpora lokalnih produktov. Predsednica vlade nas je na primer pozvala naj nastavimo medvedke, ki bodo nasmejali otroke, ko bodo šli na sprehod. Vsi so se ukrepov zelo držali.

Foto: osebni arhiv

Kako doživljate in sprejemate Jacindo Ardern, ki je svojo vlogo prevzela kot najmlajša predsednica novozelandske vlade v zgodovini?

Ima zelo veliko podporo, ki se je nekoliko omajala s temo epljenja proti Covid-19. Pri nas recimo ni bilo možnosti izbire ali se cepiš ali pa nisi cepljen in se testiraš. Pri nas je bilo le ali si cepljen ali pa nisi. To je ljudi kar razdelilo. Tudi v partnerjevi službi je bilo tako, če se nisi cepil, si izgubil službo, kar se je drastično dogajalo. Po nekaj mesecih se je to malo spremenilo. Podpora predsednici vlade je začela padati, v Wellingtonu so bili tudi konkretni protesti.

Kaj mislite, da vam bo življenje še prineslo?

Kaj bo prinesla prihodnost ne vem - drznila sem si sanjati, in sanje so me pripeljale na Novo Zelandijo. Zato vedno verjamem, da če si dovoliš in slediš srcu, vedno pristaneš na pravem mestu. Kjerkoli že to je ... moje mesto pa bo vedno tudi v Sloveniji, ne glede na to, kam me pot ponese.

Foto: osebni arhiv

 Aleksandra in Andrew na obisku na Kreativni PiKI, kjer sta prevzela svoj izvod Ovtarjevih novic, ki jih bosta ob vrnitvi odnesla s seboj na Novo Zelandijo. Foto: Anja Hadela