Vpis

Študentka harvardske univerze, bi rada svoje kreativne vizije delila skozi umetnost

20-letna Ana Breznik si želi izboljšati sistem šolstva v Sloveniji. Meni namreč, da bi srednje šole potrebovale več uporabe teorije v praksi ter povezovanja znanja. Foto: osebni arhiv 20-letna Ana Breznik si želi izboljšati sistem šolstva v Sloveniji. Meni namreč, da bi srednje šole potrebovale več uporabe teorije v praksi ter povezovanja znanja. Foto: osebni arhiv

Pred dvema letoma je mirno cerkvenjaško noč presenetil krik veselja v hiši družine Breznik. Takrat je 18-letna Ana Breznik na svojem računalniku zagledala napis Welcome to Harvard – Dobrodošli na Harvard! Zadnjih deset let ni uspelo nobenemu slovenskemu dodiplomskemu študentu, da bi bil sprejet na ameriško zasebno univerzo Harvard, ki jo krasijo mnogi superlativi, kot denimo najstarejša visokošolska ustanova v ZDA, najprestižnejša in za nekatere tudi najboljša na tem planetu. A sedaj že tam med več kot 7.100 dodiplomskimi študenti iz vsega sveta svoje znanje in izkušnje pridobiva Cerkvenjačanka Ana Breznik.

Ana, zdaj že dve leti študirate na ameriški univerzi Harvard. Če se vrneva dve leti nazaj: so izpolnili vaša pričakovanja?
Moja pričakovanja so bila izpolnjena in presežena. Harvard mi je omogočil, da se poglobim v področja, ki so me zanimala, hkrati pa sem razvila ogromno interesov, za katere nisem vedela, da jih imam. Ko sem začela prvi semester na Harvadu, sem zelo hitro izbrala intenzivne znanstvene predmete. Navdušena sem bila nad interdisciplinarnostjo in raziskovalno usmerjenostjo predmetov. Kaj kmalu pa sem ugotovila, da pogrešam umetnost, zato sem v kasnejših semestrih začela več pozornosti posvečati gledališču, najprej gledališki igri, ki me spremlja že iz srednje šole, kasneje pa tudi gledališki režiji. Od takrat dalje je režija postala moja velika strast. Zdi se mi, da mi omogoča popolnoma nov nivo izražanja.

Že kot otrok ste imeli visoko zastavljene cilje. Kaj je botrovalo temu?
Že od malega sem rada nastopala pred občinstvom. Morda sem se po vseh teh letih nalezla adrenalinske odvisnosti, ki jo prinaša oder. Spomnim se, da sem bila zelo zasanjan otrok, mama mi je včasih rekla, da me bodo preimenovali v Sanjo, če bom tako neposlušna. Sanjarjenje je še zmeraj eden izmed mojih najljubših hobijev. Otroci strahu ne razumejo na enak način. Sanje v otroški domišljiji premagajo strah. Morda je prav otroško sanjarjenje botrovalo mojim visokim ciljem.

Zdi se, da ste svojo pot do najodličnejših gradili zavestno in načrtno. Velikokrat pa pri mladih dobimo občutek, da ne vedo kaj bi želeli, študirajo nekaj z namenom, da bodo lažje prišli do službe. Pri vas je zgodba drugačna, kako to?
Neodločenost glede smeri študija v bistvu ne vidim kot slabo stvar. Tudi sama nisem vedela, kaj želim študirati ob vpisu na Harvard, oziroma se je moj fokus tekom študija spremenil. Začela sem namreč na programu kemije, končala pa na biologiji, zraven tega pa študiram tudi gledališče. Zdi se mi normalno in celo dobro, da si mladi puščajo odprte možnosti glede prihodnosti. Zelo si želim, da bi tudi v Sloveniji uvedli bolj celovit program študija; takšen, ki študentom omogoča, da raziskujejo svoje interese namesto da se fokusirajo le na eno področje. Študij je cas spoznavanja in rasti, zato popolnoma razumem, da še mladi po srednji šoli ne čutijo pripravljene izbrati le ene smeri. Močno upam, da bo tudi Slovenija v prihodnosti mladim omogočala več svobode pri študiju.

ana 2Ani je Harvard omogočil, da se poglobi v področja, ki so jo zanimala, hkrati pa je razvila ogromno interesov, za katere ni vedela, da jih ima. Foto: osebni arhiv

Za sprejem na Harvard ste morali opraviti mednarodno maturo, ki ste jo zaključili kot zlata maturantka. Sledilo je opravljanje raznih sprejemnih testov za Harvard. Kaj vam je bilo težje: mednarodna matura ali priprava za sprejem na Harvard?
Mednarodna matura je nedvomno zelo naporen, intenziven in poglobljen program. Zaradi pandemije, mature moja generacija sicer ni pisala, tako da nam je bilo prihranjenega nekaj stresa. Proces prijave na Harvard je bil sicer dolgotrajen, a tudi precej zabaven. Intervju za Harvard je bila zelo prijetna izkušnja! Mogoče se je zato mednarodna matura zdela težja, a po svoje je tudi to bila priprava za sprejem na Harvard.

Dejali ste, da ste morali za Harvard napisati predstavitveni esej, s katerim ste predstavili svoje želje in cilje. O čem ste pisali v eseju, da ste prepričali strokovno komisijo?
Za Harvard sem napisala dva eseja. V prvem eseju sem se predstavila skozi značke in broške na svojem nahrbtniku, ki ga s seboj nosim že od začetka srednje šole. Na II. gimnaziji sem se zelo dobro ujela s tamkajšnjimi knjižničarkami. Spomnim se, da mi je ena izmed njiju nekoč pohvalila nahrbtnik ter dejala, da lahko marsikaj sklepa o meni na podlagi mojih značk. Takrat se mi je posvetilo, da bi bil to popoln predstavitveni esej.
V drugem eseju pa sem pisala, kako prijave na univerze s poudarki na izjemnih dosežkih, velikokrat zakrijejo trud, vzpone in padce, dolgo pot, ki je vodila do dosege ciljev. Študenti se trudijo skriti svoje neuspehe in s tem pozabijo da tudi ti dokažejo trdnost duha. Svoje razmišljanje sem podkrepila z osebnim primerom neuspeha, ki me je veliko naučil ter pomembno vodil na študijski poti.

V prvem valu koronavirusa bi morali oditi na študij, vendar vam je bilo to onemogočeno in ste opravljali seminarje in izpite prek spleta. Zdaj že slabo leto živite na Harvardu. Kakšen je bil prvi občutek, ko ste vstopili v rdečo opečno stavbo?
Precej neverjetno, še posebej zanimivo je bilo v živo videti sošolce, ki sem jih v prvem letu poznala le prek spleta. Spoznavala sem že znane in nove prijatelje, raziskovala okolico, izbirala predmete, urejala sobo, pogrešala ljubljene doma. Šele ob uradnem sprejemu, ki ga je Harvard prvič v zgodovini pripravil za druge letnike (saj smo za tega bili v prvem letniku prikrajšani), sem se zares začela zavedati, da sem tukaj.

Kako izgleda vaše domovanje in kako poteka vaš vsakdan?
Živim v tako imenovani Currier House, eni izmed dvanajstih študentskih hiš na Harvardu. Tukaj so med drugim živeli Bill Gates, violončelist Yo Yo Ma, Caroline Kennedy, astrofizik Neil de Grasse Tyson, kitarist skupine Rage Against the Machine, Tom Morello itd. Sobo imam svojo, kopalnico pa si delim s svojo prijateljico Sanyukto. V moji sobi vlada ravno pravšnji nivo kreativnega nereda. Stene mi krasijo posterji Jima Morrisona, Beatlov, Led Zeppelinov, Pink Floydov, slovenska zastava itd. V kotu počiva moja klasična kitara, na polici se nabira zmeraj več knjig, na omarici stojita plošča Nicka Cava in na karton narisana slika zmaja, ki sem jo kupila od prijatelja z ulice. Tukaj se počutim prijetno.

Kakšno vzdušje vlada med študenti na Harvardu? Ocenjujete, da gre za nabor najodličnejših ljudi iz vsega sveta ali se med njimi najdejo tudi študenti iz prestižnih družin, ki si lahko privoščijo šolanje na Harvardu?
Tukaj najdeš zares različne ljudi, od izjemno bogatih do otrok priseljencev brez potnega lista. Na žalost je socialna scena velikokrat kar precej ločena. Veliko zabav na Harvardu poteka v okviru 'final clubov', to so ekskluzivna socialna društva, ki osebno povabijo določen delež študentov, da se jim pridružijo, v zameno pa dobivajo enormne članarine. Sama sem zelo proti 'final clubom', saj še dodatno večajo razkorak med bogatimi in revnimi na kampusu ter podpirajo elitizem, ki si ga liberalna ustanova, kot je Harvard, po mojem mnenju ne bi smela privoščiti.

17. november je Svetovni dan študentov. Dogodki, ki so se zgodili v Evropi navdihujejo študente povsod po svetu v njihovih prizadevanjih za demokratično izobraževanje in demokratično družbo. Svetovni dan študentov je tako postal simbol za študentska prizadevanja po vsem svetu. Ali jim posebno pozornost namenjano tudi na Harvardu?
Ja, tukaj se med študenti zmeraj nekaj dogaja. Od protestov v podporo Ukrajini, ženskam v Iranu, protestom proti vlaganju Harvarda v fosilna goriva (ki je uspel!) do peticij za uveljavitev toplih zajtrkov v Harvardskih jedilnicah (ja, malce smo razvajeni). Skratka, Harvard je gotovo znan po zelo aktivnih študentskih prizadevanjih.

Univerza Harvard ima zapisano na spletni strani, da »je zavezana odličnosti pri poučevanju, učenju in raziskovanju ter razvoju vodij, ki ustvarjajo spremembe po vsem svetu.« Na katerem področju menite, da boste vi ustvarjali spremembe?
Rada bi delila svoje kreativne vizije skozi umetnost. Toliko neizpovedanih zgodb čutim v sebi. Hkrati pa si želim izboljšati sistem šolstva v Sloveniji. Predznanje, s katerim sem vstopila na Harvard, je bilo izredno kvalitetno, zato menim, da ima Slovenija ogromen potencial, kar se tiče šolštva. Predvsem si želim videti bolj svobodne programe, kjer lahko študenti sami krojijo svoj urnik in kombinirajo interese. Prav tako menim, da bi srednje šole potrebovale več uporabe teorije v praksi ter povezovanja znanja. Rada bi videla še več sodelovanja s tujino in večji poudarek na novih raštočih področjih, kot na primer programiranje.
Ja, umetnost in šolstvo sta zaenkrat v mojih mislih!

Na univerzi, ki v samem grbu nosi napis Veritas – Resnica, je več kot 20.000 študentov. Ste morda srečali tudi katerega iz sveta slavnih?
Glavnega igralca z broadwayske produkcije Dear Evan Hansen, hčerko direktorja Microsofta, igralko Yaro Shahidi. Zdijo se kot čisto običajni študenti. Pred kratkim pa se na kampusu opazila tudi Marka Zuckerberga.

Na tej univerzi je študiralo precej mnenjskih voditeljev, ljudi, ki so prepoznavni na različnih področjih. Eden izmed njih je tudi Mark Zuckerberg, ki je prve zametke Facebooka ustvaril prav na Harvardu. Tam je študiralo kar nekaj bivših predsednikov ZDA. So njim v čast posvetili predavalnice ali kaj podobnega?
Tistim, ki so donirali dovolj denarja. Zuckerberg je nedavno poklonil Harvardu 500 milijonov dolarjev za nov inštitut umetne inteligence, poimenovali pa ga bodo po njegovi babici.

Pozornost nameniva še profesorjem, ki vam predavajo. Kakšne vrednote jih odlikujejo in kaj zahtevajo od študentov?
Skozi zadnja tri leta študija sem spoznala izredno raznolike profesorje. Karizmatične, skromne, razumevajoče, bolj in manj dostopne. Navkljub razlikam pa se mi zdi, da vsi gojijo čudovit optimizem o svetu. Delijo si željo in prepričanje, da inovativnost, kreativnost in sodelovanje zmorejo rešiti tudi najtežje probleme. Danes v svetu velikokrat prevladujejo cinizem, občutek nemoči, pasivno spremljanje sveta, ljudje z ideali pa so ponavadi zasmehovani. A kot je že v sedemdesetih pel Lennon, sanjači niso sami. Veliko profesorjev na Harvardu bi lahko uvrstila pod kategorijo sanjačev in morda je prav to glavna »zahteva« od študentov: si dovoliti biti sanjač.

Nekoč ste za nek medij dejali, da študentov »ne sprejemajo zgolj zaradi uspehov, vidnih skozi ocene, temveč tudi kot celostno osebo, s cilji in sanjami«. Ali tudi zdaj, med študijem, na fakulteti spodbujajo tudi vaša druga področja, da vaš še bolj izoblikujejo?
To še zmeraj drži. Celotna filozofija 'liberal arts' sistema, ki ga izvaja Harvard, je spodbujati raznolikost študentskih interesov. Tako moramo v štirih letih zraven glavne študijske smeri obiskovati tudi predmete z drugih področij. Te predmete imenujemo 'general education' (splošna izobrazba), dotikajo pa se področij iz umetnosti, znanosti, filozofije in zgodovine. Do zdaj sem tako končala predmet iz zgodovine japonskega filma, znanost o stresu in osnove osebnih financ. Na Harvardu se tudi zelo spodbuja izvenšolsko udejstvovanje, pravzaprav je ponavadi problem, da si študentje naložijo preveč aktivnosti. Sama večino svojega prostega časa posvečam gledališču, glasbi, Harvard radijski postaji ter raziskovalnemu delu.

Ko se pogovarjate s študenti in predavatelji in jim poveste, da prihajate iz Slovenije, kakšen je njihov odziv? Ali poznajo Slovenijo?
Znanje o Sloveniji je med študenti zelo različno. Nekateri je ne bi znali pokazati na zemljevidu, kaj šele da bi vedeli kaj o naši zgodovini. Tudi s Slovaško so jo že večkrat zamenjali. :) Spet drugi pa vedo že kar nekaj o Sloveniji, velike zasluge za to ima najbrž Luka Dončič. Spoznala sem profesorja psihologije z italijanskimi koreninami, ki pozna potico, delavca v knjigarni, ki pozna nekaj slovenskih besed ter DJ-ja na radiu, ki dobro pozna slovensko in jugoslovansko punk sceno. Vedno me razveseli, ko najdem košček doma tako daleč vstran. V Sloveniji me je obiskalo že 6 sošolcev, tako da je nekaj Harvard študentov našo čudovito deželo izkusilo tudi iz prve roke!

Ste morda srečali tudi kakšno Slovenko, Slovenca?
Po sprejetju na Harvard sem prejela veliko toplih čestitk. Kontaktirala me je slovenska profesorica na Harvardu, ki mi še zmeraj stoji ob strani. Vsake toliko malo pokramljava v slovenščini, spijeva kakšen čaj in se nasmejiva študentskim prigodam. Spoznala sem tudi dva podiplomska študenta iz Slovenije ter dva polslovenska brata. Organizirali smo tudi slovenske večere ob čez mejo »prešvercani« suhi salami, kremšniti in slovenski glasbi. V multikulturni državi, kot je ZDA, ima skupnost pomembno vrednost in zdaj to razumem.

ana 3Foto: osebni arhiv

Zasebna ameriška univerza Harvard je ena najtežje dosegljivih in najprestižnejših univerz na svetu. Stroške študija, ki letno znesejo blizu 71 tišoč evrov, vam v celoti krije univerza. Koliko znesejo še dodatni (mešečni) stroški?
Če se odpoveš matcha čaju, oblačilom iz second-hand trgovin in knjigam z mamljivo lepimi platnicami, lahko mesečne stroške popolnoma izničiš. Harvardova štipendija namreč pokrije tudi bivanje, hrano in zavarovanje.

Življenje v Evropi je od ZDA malce drugačno. Ste doživeli kulturni šok? Kaj najbolj pogrešate v ZDA in kaj je največja prednost Slovenije, Slovenskih goric?
Gotovo sem doživela malo kulturnega šoka. Boston je sicer še najboljša približica evropskega mesta v ZDA, a kljub temu še najdejo razlike. Američani so veliko bolj ekstravertirani, zelo enostavno je spoznati nove ljudi. Včasih se zdi, da jih je manj strah eden drugega. Spomnim se, kako sem nekega popoldneva hodila s predavanja nakar sem iz mimovožečega avta zaslišala klic: "Obožujem tvoj nahrbtnik!" Fant je klic celo ponovil, če ga slučajno nisem slišala. To mi je všeč pri Američanih, upajo si navezati stike, pa čeprav s popolnimi tujci.

V Bostonu pogrešam naravo. Prednost majhnosti Slovenije je, da lahko v kratkem času prideš iz mesta v naravo, kar v ZDA ni zmeraj tako enostavno. Pogrešam tudi kulturo pitja kave. Tukaj se zdi, da si ljudje ne znajo zares vzeti čaša za počitek. Ko vstopiš v kavarno, vidiš ljudi na računalnikih, z XL-kavami v papirnatih lončkih. Ni tistega občutka, ki ga dobiš v slovenskih kavarnah, ko se zdi, da se vsakodnevne težave vsaj za trenutek izgubijo v prijetni grenkobi kave. Nekaj svetega je v teh trenutkih, ne glede na to, kako majhni in nepomembni se zdijo.

Izjemno veselje vam predstavlja branje knjig. Katera knjiga, ki ste jo nazadnje prebrali, je na vas pustila vtis?
Avtobiografija Boba Dylana. Tako odkrito in pozorno piše o svojem doživljanju sveta in umetnosti. Misel, ki mi je ostala v spominu pravi, da ljudje velikokrat iščemo nebesa na napačnih krajih. Včasih se nebesa skrivajo v postelji ali pa pod našimi nogami.

Zanimiv je tudi vaš glasbeni izbor. Lahko bi dejali, da se najbolj najdete v 60-70-ih. Kako to? Kaj vam pomeni glasba?
Hehe, že od srednje šole dalje mi prijatelji pravijo, da sem hipi. Najbrž se je vse začelo z muziklom Hair, Kerouacovim romanom Na cesti ter glasbeniki kot so The Beatles, Pink Floyd, Led Zeppelin ter ostalimi izumitelji sounda v 60-ih. Sicer pa imam zelo rada tudi punk in post-punk glasbo ter celoten repertoar Nick Cave and The Bad Seeds.
Glasba je zame vrsta svobode. Kot plesalki mi je glasba podala korenine in zrak za iskanje čustev skozi gibanje, kot poslušalki mi je dala uteho, nežen objem in način razumevanja sveta, kot izvajalki pa unikaten način izražanja.

Če se nekoliko vrneva v osnovnošolska leta, kdo izmed učiteljev je na vas kot nadobudno učenko naredil največji vtis?
V osnovni šoli pravzaprav nisem preveč marala naravoslovnih predmetov. Bolj sem se našla v slovenščini, tujih jezikih. Spomnim se, kako rada sem hodila na ure slovenščine k učiteljici Krambergerjevi, zmeraj nam je povedala kakšno svojo anekdoto. Kasneje sem sicer zelo vzljubila kemijo in biologijo, organska kemija in biologija sta me zelo fascinirali. Dovolj, da je biologija še zmeraj moja glavna smer študija, pa tudi vse predmete iz organske kemije sem opravila.

Vaši starši in sestra so vas med jesenskimi počitnicami obiskala v ZDA. Ko so vas prvič videli v Harvardu, kako so to sprejeli in kaj vse ste jim razkazali?
Letos sem obisk dobila že drugič! Mislim da jim je bilo zelo všeč, razkazala sem jim celoten kampus, Boston, predavalnice, najslavnejšo knjižnico, notranjost hiš, kjer živijo študenti. Sicer pa tudi so še tudi sami pozanimali za stvari, ki jih zanimajo. Tako smo obiskali rojstno hišo John F. Kennedyja, hišo Amelie Earhart, spoznali so profesorja astrofizike, ki jim je razkazal observatorij. Zabaven teden.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Boste nadaljevali s podiplomskim študijem?
Podiplomskega študija vsaj takoj po Harvardu ne načrtujem. Mislim, da bi rada pridobila nekaj izkušenj dela, preden se vrnem v šolske klopi. Ostaja veliko neznank glede lokacije ali celo področja dela, kjer bi se rada preizkusila. Ne glede na področje vem, da potrebujem delo, ki me kreativno izzove. V sebi čutim še ogromno neizživetih kreativnih vizij, ki bi jih rada delila s svetom. Zelo se zanimam za gledališče, glasbo, šolstvo, znanost in literaturo. To, kje in kako bom te strasti kombinirala, pa je za zdaj skrivnost tudi zame.

Nazadnje urejeno: četrtek, 17 november 2022 16:09