zombi 2

Vpis

»Če ti ne boš imela rada teh živali, jih ne bo imel nihče«

To ni kmetija, saj s temi živalmi ne služimo in se z njimi ne prehranjujemo, ampak one živijo v sožitju z nami. Je kraj, kjer živali živijo naravno življenje do naravne smrti. Foto: Vanja Čiček To ni kmetija, saj s temi živalmi ne služimo in se z njimi ne prehranjujemo, ampak one živijo v sožitju z nami. Je kraj, kjer živali živijo naravno življenje do naravne smrti. Foto: Vanja Čiček

Ksenija V. Kutlačić je mlada mamica treh otrok, ki je za seboj pustila kariero in stres sodobnega sveta ter vse skupaj zamenjala za samooskrbno življenje v naravi. Je izjemna ljubiteljica živali in narave, pa vendar s svojo empatično naravo težko shaja v svetu, ki se požvižga na trpljenje živali, ki so zreducirane zgolj na vir hrane. Reševanje živali je poslanstvo, ki si je pravzaprav izbralo njo in ne obratno – “nekdo mora rešiti te živali, a kdo jih bo, če ne jaz?” se je spraševala med sprehodom po svojem 3 hektarje velikem posestvu Koki v Hrastovcu v Slovenskih goricah, kjer je svoj dom podelila s številnimi živalmi; pujski, kokoškami, kozami, ovnom, mačkami, purani, goskami, kravo in celo volom. Vsaka žival ima svoje ime, celo lastno hišno številko, a vendar živali ostajajo kar so – živali. In to srečne.

IMG_0501.jpgPosestvo Koki in pujsek Pumba. Foto: Vanja Čiček

“Pujsi živijo s takšno radostjo in upanjem …!”

Najprej, pred sedmimi leti, se je mednje naselil pujsek Odi, ki je bil hrom na zadnje noge. Potem so ena za drugo prihajale še druge živali. Kokoško Koki, po kateri je posest dobila ime, je mlada družinica dobila v dar s strani dedka, ko so še živeli v najeti hiši z vrtom v Cerkljah na Gorenjskem. Saj jasno, če se že gredo samooskrbo, je kokoš, ki nese jajca, vendarle bistvenega pomena. Pridružila se ji je še kokoška Mandi, seveda pa ni smel manjkati niti petelin Lučko. Prihajalo je čedalje več živali in parcela na Gorenjskem je sčasoma postala premajhna zanje. Odločili so se za nakup večjega zemljišča, in sicer na Štajerskem, od koder izvira tudi Ksenija. Tako so pred petimi leti naleteli na večjo posest v Hrastovcu, v samem osrčju Slovenskih goric, kjer je mlada mamica nemudoma prepoznala velik potencial za življenje, kakršno si želi za rešene živali, pa tudi zase in svoje otroke. Ob ustanovitvi letos preimenovanega Zavoda za zaščito živali, narave in kulturne dediščine, so ena za drugo na posestvo prihajale nove in nove rešene živali.

IMG_0490.jpgHči Aurora in pujsek Pumba. Foto: Vanja Čiček

»Sprevidela sem, da ju ne morem vzgajati v betonu«

Njena ljubezen do narave se je pričela že v njenem otroštvu, v času domovanja v stanovanju njenega deda vinogradnika, ki je v zameno za učiteljevanje in urejanje vinograda na Kalvariji živel v prostorih mariborske Srednje šole za kmetijstvo. Potem jo je pot odpeljala v Ljubljano, kjer je na Fakulteti za družbene vede študirala kulturologijo, med študijem opravljala novinarsko delo kot študentka na Radiu Maribor in se zaposlila kot novinarka v Ljubljani na Infonet media. Svojo poslovno pot je nadaljevala v Ljubljani, kjer se je kljub ljubezni do poklica po rojstvu dveh sinov odločila, da pusti službo. »Kot da bi njuno rojstvo v meni prebudilo nek notranji otroški glas, da sem sprevidela, da ju ne morem vzgajati v betonu.«

»To prinaša veliko notranje borbe«

Po preselitvi v osrčje Slovenskih goric se je Mariborčanka nenadoma znašla na tujem ozemlju, med ljudmi, ki morda niso razumeli njenega odnosa do živali. Sprva se je počutila nekoliko »outsidersko«, preveval jo je celo občutek sramu.

»Vseeno se trudim, da me ljudje sprejmejo, navsezadnje sem iz Maribora, nisem domačinka. Prišla sem s povsem drugačnim pogledom na živali in na koncu me je bilo že sram. Zakaj moram imeti rada živali, ki jih nihče drug ne mara? To prinaša veliko notranje borbe. Največje bitke, ki jih človek bije, ne potekajo zunaj na bojnem polju, ampak v notranjosti duše. In sama sebi sem prigovarjala: Če ti ne boš imela rada teh živali, jih ne bo imel nihče, morda pa je to tvoj namen,« se spominja svojih samorefleksij ob začetku prevzema posestva.

IMG_0479.jpgPosestvo Koki. Foto: Vanja Čiček

To ni klasična kmetija pa tudi ne zavetišče

Cilj mlade ljubiteljice živali je ozavestiti, da ni nobene potrebe po zaklepanju živali v kletke ali svoja srca, zato je z njimi podelila svoj dom. Dogajalo se je že, da so nekateri brez predhodne najave pripeljali svoje živali, s katerimi nimajo kam. A skrb zanje vendarle prinaša ogromno stroškov.

»To ni kmetija, saj s temi živalmi ne služimo in se z njimi ne prehranjujemo, ampak one živijo v sožitju z nami. Je kraj, kjer živali živijo naravno življenje do naravne smrti. Ljudje, ki jim je žival pomembna kot živo bitje, lahko pomagajo tudi z botrstvom na daljavo, kar pomeni, da za kravo pripeljejo denimo voz sena. S tem finančno pomagajo preskrbeti živali,« pojasnjuje. 

Pujs ne spada v hišo

Na posestvu ob gozdu je ob našem obisku mirno počivala 5-letna Pujsa Stela, ki je kot majhna skočila s prikolice in posledično hodi po treh nogah. Presune zlasti njena velikost: “Ljudje sploh ne vedo, kako izgleda odrasel pujs, saj vidijo le tiste, ki imajo šele šest mesecev, in so tik pred zakolom. Majhen pujs je mit,” pojasnjuje Ksenija, ki o prašičih govori v samih superlativih: Ponavadi jih vsi odrivamo iz src in naših življenj ter jih naganjamo zadaj za prizidke, kjer jih ne vidimo, oni pa živijo s tako radostjo in upanjem, a mi smo za to slepi,« razlaga.

IMG 0484Vietnamska pujska Kruli in Babika. Foto: Vanja Čiček

Počlovečenje ali popredmetenje – kje je zlata sredina?

Precej sta zrasla tudi »stara zakonca«, vietnamska pujska Jakec in Smrketa, ki so ju ljudje oddali, potem ko so ugotovili, da so to pravzaprav zahtevne živali. Ljudje ljubke in majhne vietnamske pujske večkrat nabavijo kot hišne ljubljenčke, potem pa ugotovijo, da njihov dom ne pokriva potreb teh živali, ki prvotno nizko rast po rojstvu hitro nadoknadijo in precej zrasejo. Prav zaradi njihovega nepoznavanja v okviru zavoda Koki planirajo izdajo prvega priročnika za vietnamske pujske. »Imamo dve skrajnosti. Po eni strani so živali smatrane za predmet, številko, sredstvo za hrano. Druga skrajnost pa je počlovečenje živali, da postanejo kot tvoj otrok, ki s tabo počiva na kavču. Žival mora ostati žival, pujs mora ostati pujs. Pujs mora riti po zemlji in se družiti z drugimi pripadniki svoje vrste,« je jasna.

Nežna velikana vzbujata občutek varnosti

Na velikem, idiličnem pašniku sta se soncu nastavljala tudi krava Mika in vol Miško, ki sta najboljša prijatelja. Ksenija krave opisuje kot zveste, potrpežljive, zaščitniške, nežne, igrive velikane, ki v človeku vzbujajo varnost. Kot vse ostale živali na posestvu, je tudi bik kastriran. »Vse živali na kmetiji so kastrirane oziroma sterilizirane, saj si ne moremo privoščiti, da bi imeli vsako leto mlade. Meni je žal, ker sem mama trem otrokom in sem rada mama, zato mi je žal, da naše živali tega ne morejo izkusiti. Nekaj najlepšega je, ko srečaš srno, ki si jo spoznal še kot mladiča, nakar ti po določenem času prinese pokazati svojega mladiča. To je res nekaj najlepšega.«

IMG_0517.jpgVol Miško. Foto: Vanja Čiček

Nihče ni vedel, kako operirati purana

Na posestvu se prosto sprehajata goski Martin in Martina. Neločljiva sta bila tudi purana Aleksander in Isabella, ki je prestala operacijo prsnega koša, potem ko jo je napadel racman Gagi. »Mar bi se izučila za veterinarja ali zdravnika!« je Ksenija zapisala v svoji knjigi Živali, moje prijateljce, potem ko ne ona ne Google, niti ne vaški veterinarji niso vedeli, kako opraviti operacijo purana.

za_clanek_puran.jpgPuran na posestvu Koki. Foto: Ksenija V. Kutlačić

Prvič v življenju je smela obdržati svoje mladiče

Tu je tudi oven Mario, ki ga je kot mladiča pohodila njegova mati in posledično mu je grozilo, da bo ostal hrom. Sedaj ponosno hodi in prijateljuje s pujskom Pumbo, s katerim tudi spi in se zelo rad crklja. Sta nerazdružljiv par, ki vselej pazita drug na drugega. Koza Belka je bila rešena pred življenjem v ujetništvu, saj je bila vselej privezana na verigo v hlevu, njeni mladiči pa so pristali na krožniku. Skoraj gotove smrti jo je rešil rešil skrbnikov vnuk, ki je poskrbel, da je prvič v življenju obdržala tudi svoja mladiča Tejo in Pedra, s katerima se je ponosno sprehajala po veličastnem posestvu v Hrastovcu vse do naravne smrti.

IMG_0523.jpgHči Aurora in kozel Pedro. Foto: Vanja Čiček

Prvi stik z ujetimi kokošmi jo je strl

Zgodba reševanja zapuščenih živali, ki jih (razen za hrano) ne želi nihče drug, se je pričela, ko je mlada gospodarica posestva zagledala oglas gospoda, ki je prodajal več kot sto starih, odpisanih kokoši, rac, kuncev in koz. »Tako sem prvič v življenju videla, kako izgledajo kokoši, ki so vse življenje zaprte v kletkah. In mene je sesulo, jokala sem več dni. S pomočjo Jadranke Juras smo odkupili in rešili vseh 100 kokoši,« je travmatsko izkušjo iz preteklosti strto opisovala Kutlačićeva. Ob tem se spominja, kako so od sveta pozabljene kokoši, nevajene kakršnekoli hoje, prvič v življenju hodile po travi in pri tem zelo visoko dvigale noge. »Potem sem ugotovila, da se v Sloveniji nihče sistematično ne ukvarja s pomočjo tem živalim. Želela sem jim pomagati iz srca.«

IMG_0473.jpgKokoški Frida II in Koki II. Foto: Vanja Čiček

Živali v odrasli dobi popolna neznanka

»Kokoške so zlate mame. V živalski vrt hodimo gledat tigre in slone v ujetništvu, medtem ko imamo pred nosom domače, vrtne in gozdne živali, ki jih sploh ne poznamo. Ko pridejo sem osnovnošolski in vrtčevski otroci, prvič primejo v roke kokoško in rečejo »kako je mehka«!, pridejo do pujska in rečejo »kako je velik!,« pojasnjuje Ksenija, ki svoj projekt izpostavlja tudi kot predmet preučevanja akademske stroke, saj ljudje le redkokdaj srečajo žival v odrasli dobi, ker gredo vse prehitro v zakol.

Od eko delavnic, predavanj, do gozdnega vrtca – v naravi opcij kar mrgloli

Posestvo pa ni namenjeno le mirnemu lenarjenju rešenih živali, ki se pasejo na soncu, pač pa tudi ljudem. Ponuja namreč obilico znanja, ki ga je potrebno le zajeti. »Ko se začnemo ukvarjati s samooskrbo in vzgojo živali, se odpre svet, ki ga prej nisi poznal. Od nabiranja zelišč, delanja ptičjih hišic, delanja regratovega medu.« Ksenija meni, da smo zelo oddaljeni od narave, zato ponovno odkrivamo znanja, ki so bila nekdaj samoumevna. In njena obširna posest je kot nalašč za razne delavnice.

Na travniku želi vzpostaviti eko camp, kjer lahko potekajo mirne dejavnosti: joga, likovna šola, ustvarjalne delavnice, predavanja. Stroškovno si pomaga tudi preko dražb slik. Lani so sodelovali z otroci likovne šole Art didakta iz Maribora. Otroci so narisali potrtete živali in te slike so šle na dražbo. Trenutno poteka umetniška dražba z natečaja Lepe živali, kjer na platno rišejo živali. »Živali so lepe, ampak mi tega ne vidimo, Za lepoto je treba odpreti srce in ne oči,« je jasna. Na posesti prav tako ponujajo individualno druženje otrok z živalmi. Cilja tudi na eventuelno vzpostavitev gozdnega vrtca, ki postaja čedalje večji trend na področju vzgoje in izobraževanja najmlajših. Otrokom sobivanje z živalmi in preživljanje časa v naravi zelo koristi. »Nisem še videla večje sreče v otroku kot takrat, ko skrbi za živali, ko jim s kanglico nese vodo in se čuti koristnega. Lahko smo koristni sistemu ali pa naravi, izbira je naša.« Po novem se je na posestvu možno celo poročiti, a vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da živali pretiranega hrupa ne prenesejo. Kot sredstvo dodatnega zaslužka se Ksenija ukvarja tudi s pisanjem in prodajo knjig za otroke, na voljo so tudi razni ročno narejeni izdelki.

IMG_0480.jpg

Kulturologinja, ki je sicer diplomirala v avstralski Tasmaniji, želi dodobra unovčiti vso svoje znanje, ki ga je usvojila z leti. Zelo jo zanima tudi turizem, zato si želi svojo dejavnost na posestvu usmeriti tudi v turistično smer. Izjemno jo zanima joga za otroke.

»V stari kmečki hiši trenutno preurejamo sobico za otroško jogo. Pravljična, otroška joga me fascinira, zato sedaj opravljam razne tečaje, da bom lahko izvajala delavnice,« pojasnjuje.

Ekološko kmetijstvo gre z roko v roki s pomočjo ptic

Dela nikdar ne zmanjka. Poleg skrbi za živali je vseskozi vpeta v delo. Izdeluje gnezdilnice, hotele za žuželke, ptičje hišice, ponuja tudi razna predavanja o ekološkem vrtnarjenju. Izpostavlja izjemno korist prisotnosti ptic v sadovnjaku ali vinogradu.

»Visokodebelni sadovnjaki, ki imajo dupline, izginjajo, saj ljudje sekajo stara drevesa. Več votlih dupelk kot ima drevo, več možnosti za gnezditev imajo ptice, ki si v duplinah ustvarjajo svoja gnezdišča. Več ptic kot boste imeli v vinogradu, manj sadju škodljivih žuželk bo, saj se ptice z njimi prehranjujejo,« izpostavlja Ksenija, ki je tako namestila že 20 gnezdilnic za ptice. Posledično spodbuja ekološko kmetijstvo, brez uporabe škodljivih škropiv, ki slej ko prej preko hrane najdejo pot do človeka. Pojasni, da so iz istega razloga sila pomembni tudi netopirji.

za_clanek_-_utrinek_delovne_akcije_izpred_let.jpgDelovna akcija prostovoljcev na posestvu Koki. Foto: Ksenija V. Kutlačić

Dela je ogromno, a k sreči so na voljo dodatne roke

Ker je posest ogromna, na njej pa živi le ena (odrasla) gospodarica, skupaj z dvema najstnikoma in majhno 2,5-letno deklico, se človek vpraša, kako zmore. K sreči ji pri delu pomagajo številni prostovoljci iz programa Workaway, kot tudi študentje iz programa Erasmus. Na pomoč večkrat priskoči tudi Irena Bedrač iz oddaje Na vrtu, ki ji pomaga pri estetski ureditvi vrta. »Ko me nekdo vpraša, kako sploh preživimo, lahko odgovorim le, da ti vesolje pomaga, ker delaš dobro. Drugega ne znam reči. To ni matematika, to je nekaj drugega,« ponosno strne Ksenija.

Nazadnje urejeno: torek, 03 maj 2022 16:27