zombi 2

Vpis

Direktorica VDC Polž: »Ker sem ju dojila, sta šla dvomesečna dvojčka z mano na zagovor diplome«

Materinski dan ni namenjen le avtomatiziranemu nakupu vrtnic za vse matere, pač pa bi naj izpostavljal tudi ženske, ki so poleg uspešne kariere na zavidljivem nivoju poskrbele tudi za lastno družino. Če je komu uspelo vseskozi ohranjati ravnotežje med šolanjem, kariero in družino, potem je to zagotovo Lenartčanka Jasmina Breznik, direktorica VDC Polž Maribor. Ne le, da ima kar tri diplome in že 12 let uspešno vodi Varstveno delovni center Polž Maribor, pač pa je tudi mati štirih otrok.

Imate kar številčno družino, slednje pa zna biti precejšen zalogaj za žensko na tako odgovornem položaju. Kako vam vse skupaj uspe združiti?

Morda pomaga dejstvo, da imam že kar velike otroke. Otroke sem imela kar hitro, hčerko pri 22., dva fanta – dvojčka pri 26., potem pa še enega sina pri 39. letih. Ker so 3 otroci sedaj že odrasli, me toliko več ne rabijo in potem je vse skupaj bistveno lažje usklajevati. Sicer pa se nekako organiziraš, poskušaš uskladiti. Pomembno je, da si v življenju vzpostaviš neki red, vrednote in prioritete, in temu slediš.

Mlajši sin bo letos star 9 let in hodi v 3. razred. Imam tudi izjemno srečo, ker je moja mama upokojena in mi je v popoldanskem času v veliko pomoč, saj lahko gre sin iz šole k njej in naredi svojo domačo nalogo. Tudi trije starejši otroki dodobra poskrbijo zanj, če slučajno mene ni. Največjo delo in odgovornost pa gotovo odsluži moj mož, ki lahko zaradi narave svojega dela prilagodi določene aktivnosti in tako poskrbi, da vse steče, tudi, ko se zdi, da nam ne bo uspelo. Tako da sem jaz te skrbi, zahvaljujoč svoji širši družini (ki zajema tudi ostale sorodnike) velikokrat razbremenjena... Ko so bili prvi trije otroci še majhni, smo živeli skupaj z moževimi starši, zato je za varstvo otrok tedaj poskrbela tudi tašča. Kot ima medgeneracijsko sožitje in bivanje svoje preizkušnje in zahteva prilagajanje, ima tudi velike prednosti.

In ko se jaz danes oziram po svoji poti, sem izjemno hvaležna za vse, ki so izgrajevali mene in posledično moje otroke ali oboje hkrati.

Verjetno je tudi za otroka dobro, da ima več medgeneracijskih stikov na dnevni ravni?

Osebno zelo podpiram medgeneracijske stike. Ko si mlad, se jih manj zavedaš, z leti vedno bolj. In ko se jaz danes oziram po svoji poti, sem izjemno hvaležna za vse, ki so izgrajevali mene in posledično moje otroke ali oboje hkrati. Vse naše širše družinske vezi so mi omogočale, da sem jaz svoje službene obveznosti opravljala brezskrbno, ker sem vedela, da so otroci tudi doma v varnih rokah.

Kako poteka vaše delo, s čem točno se ukvarjate?

Naš zavod vključuje odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju. Delujemo na večih lokacijah, z enotami v Mariboru, Lenartu, Šentilju, Slovenski Bistrici in v Rušah. Imamo tri enote, kjer uporabniki bivajo, in sicer dve v Mariboru in eno v Bohovi. Skupaj je v storitev vključenih preko 300 uporabnikov. Večina uporabnikov je nastanjenih v svojem lastnem domu, kjer se vsakodnevno vključujejo v obliko dnevnih storitev. V storitvi varstva vodenja in zaposlitve pod posebnimi pogoji nudimo raznolike zaposlitvene programe, interesne dejavnosti, na voljo pa so tudi individualna strokovna pomoč in psihosocialna pomoč.

Namen varstveno-delovnega centra je, da so uporabniki delovno in socialno aktivni. To jim zelo veliko pomeni. Tudi sami velikokrat rečejo, da hodijo v službo. Za svoje delo ne prejmejo plačila kot pri klasični obliki zaposlitve, ker to ni oblika delovnega razmerja, ampak prejmejo nagrado. Pri nas razvijajo in ohranjajo svoje spretnosti, sposobnosti. Radi se učijo novih spretnosti, delo v zaposlitvenem programu jih izpopolnjuje. Nekateri najraje sodelujejo v kooperantskih delih, ki jih izvajamo za zunanje naročnike. Nekaj jih je vključenih v storitev pralnice, ki jo imamo v Lenartu in Mariboru. Zelo dobro je razvit naš ročnodelski program, kjer nastajajo izdelki, ki jih prodajamo na trgu.

Kje pa so ti izdelki na voljo in kaj prodajate?

Čas epidemije je bil priložnost, da smo se začeli bolj uveljavljati in prodajati preko družbenih omrežij. Veliko prodamo preko Instagrama (@polzevaustvarjalnica), pretežno preko predhodnega naročila. Zelo smo veseli, da smo vzpostavili tudi prodajo s trgovinami v Ljubljani, Bledu in Portorožu, kjer kupujejo pretežno tursti. To pomeni, da ti izdelki gredo preko naših meja. Ponos nas vseh je velik.

Uporabniki izdelujejo razne poslikane ali vezene vrečke, prtičke, razne skledice, voščilnice, keramične izdelke, krožničke različnih velikosti. Tudi predpasnike, vezene torbe. Tuj nam ni niti les in njegovi izdelki. Nastajajo izdelki po naročilu. Pri delu jih učijo in usmerjajo delovni inštruktorji.

Kakšen je vaš delovnik? Do kdaj ste v službi?

Moj delovnik je včasih turbolenten, včasih miren. Načeloma sem v službi od 7. do 15. ure, glede na aktivnosti ga pa vsakodnevno prilagajam. Velikokrat moraš biti na razpolago tudi izven tega časa, tudi ponoči. Glede na to, da nudimo institucionalno varstvo, smo na enotah bivanja odprti 24 ur, in seveda tudi ta storitev potrebuje podporo, posvet, usmerjanje, navodila… Pač sledim potrebam delovnega procesa. Če to vzameš kot del življenja, gre skozi.

S kakšnim delom se srečujete vsak dan?

Že doma ali po poti v službo si zjutraj delam plan, kaj bom delala. Pridem v službo in se mi zgodi, da se planov sploh ne dotaknem. Pride vse drugo vmes. To je pač življenje. Pri svojem delu imam kar veliko birokratskih zadev, ki jih je treba opraviti. Skrbim tudi za usklajevanje nabave, tehničnih zadev, dela skupnih služb in enot zavoda, iskanje dodatnih virov financiranja, sodelujem z dobavitelji ….
Moje delo pa poleg poslovodnega zajema tudi strokovno vodenje zavoda. Vodim strokovni tim, sodelujem v najzahtevnejših timskih obravnavah uporabnikov, v komisiji za sprejeme, odpuste in premestitve uporabnikov, nudim suport strokovnim delavcem. Uporabniki pridejo na pogovor, sodelujem s starši ali svojci uporabnikov, ki želijo svetovanje ali mnenje, sodelujem z zunanjimi organizacijami …

Nekako me je pritegnilo področje oseb z motnjo v duševnem razvoju. Mogoče tudi zato, ker sem se v svoji primarni družini srečala s to motnjo.

Kako ste v bistvu prišli do pozicije direktorice v VDC Polž?

Direktorica sem 12. leto, sicer pa sem tukaj zaposlena že od leta 2001. V Polžu sem se zaposlila takoj po drugem porodniškem staležu. Nekako me je pritegnilo področje oseb z motnjo v duševnem razvoju. Mogoče tudi zato, ker sem se v svoji primarni družini srečala s to motnjo. Najprej sem delala kot strokovna delavka in vodja institucionalnega varstva, po odstopu prejšnje direktorice pa sem se prijavila na razpis za mesto direktorice zavoda in bila izbrana.

V času epidemije ste se uprli zahtevi države, da bi vaši varovanci morali nositi maske ves čas. To je bila precej drzna poteza. Se vam je obrestovalo?

Stanovalci tega ne bi razumeli, to za njih ne bi pomenilo normalnega življenja, pač pa polnjenje oddelka psihiatrije.

Nikoli se ne upiram brez strokovnih argumentov in tehtnih razlogov. Ko opozorim na ustreznost navodil, ki jih dobimo, opozorim, ker poznam potrebe naših uporabnikov in njihove sposobnosti, in če se uprem, za tem stojim. Predlagam pa tudi druge rešitve. Pomembno je, da združujemo stroko, potrebe uporabnikov in tudi zdrave kmečke pameti ne sme zmanjkati.
Če kot primer navedem, da bi stanovalci morali ostajati v svojih sobah, kamor bi jim nosili hrano, in se med seboj ne bi smeli družiti. Stanovalci tega ne bi razumeli, to za njih ne bi pomenilo normalnega življenja, pač pa polnjenje oddelka psihiatrije. Opozorili smo na problem pravilnega nošenja zaščitnih mask, ki ga mnogo naših uporabnikov ne zmore oz. so se slednjega do danes že priučili v veliki meri. Poskrbeli smo za varnost z drugimi ukrepi in tako uspešno obvladovali covid situacijo, hkrati pa ohranili dobro počutje uporabnikov.

In potem se z dela vrnete domov. Baje imate v Lenartu večjo kmetijo?

Ja, v bistvu je to kmetija mojega moža. Delno se preživljamo s kmetijstvom, mož je na kmetiji tudi polno zaposlen. Gre za nekaj čez 20 hektarjev veliko zemljišče skupaj z najemom. Ne glede na velikost hektarjev je pa dela vedno dovolj.

S kakšno dejavnostjo pa se ukvarjate na kmetiji? Se tudi sami vprežete v delo, če vam ostane kaj časa?

Ukvarjamo se z govedorejo in s pridelavo mleka. Vztrajamo, da smo čimbolj samooskrbni, če slednje ni docela mogoče, pa kupujemo lokalne pridelke. Imamo tudi svoj zelenjavni vrt. Tudi sama izviram iz manjše kmetije, zato mi je zemlja blizu že od nekdaj. Rada rovarim po zemlji, to mi je kot neka delovna terapija, me sprošča in veseli. Če imaš lastno hrano, tudi veš, kaj poješ. Živimo od tega, kar ponuja narava, a vendar slednje prinaša neko delo. Vedno stopimo skupaj in poprimemo za delo. Danes je to seveda toliko lažje, ker starejša sinova še živita doma in pomagata.

Moja starejša hčerka se je že odselila, živi blizu nas, in smo veliko v stiku. Ima svojo družino, imam tudi že dva vnuka. To je spet en drugi čar, ki ga življenje prinaša, en drugi odnos, ki ga začneš vzpostavljati. Ena radost, veselje, ki ju težko opišeš. Vedno bolj razumeš, zakaj babice popuščajo, zakaj nekaj dovoljujejo.

portretjasmina.jpg

Potem sta v bistvu hčerina otroka nečaka vašega sina?

Ja, in med njimi ni neke večje starostne razlike. Med mojo hčerko, ki je prva med otroci, in sinom, ki je zadnji, je slabih 18 let razlike. Med našim najmlajšim in vnuki pa 4 in 5 let. Tako je naš najmlajši z nečaki vzpostavil bolj bratski odnos, čeprav se rad pohvali in reče »jaz sem stric«.

Tako je naš najmlajši z nečaki vzpostavil bolj bratski odnos, čeprav se rad pohvali in reče »jaz sem stric«.

Kaj ste po izobrazbi?

V osnovi sem ekonomist, kar mi daje dobro podlago za poslovodno vodenje zavoda. Imam tudi diplomo iz socialnega dela, magisterij pa iz sociologije – socialno delo v skupnosti.

Potemtakem ste študirali, ko ste imeli majhne otroke?

Po srednji šoli se nisem odločila za študij in sem se hitro zaposlila, že z 19. leti. Dobra izkušnja. Potem je v meni tlela želja po tem, da bi šla študirati. In tako sem se čez dve leti vpisala na študij ekonomije. Študirala sem ob delu in si ves študij plačevala. Ko sem diplomirala iz ekonomije, se mi je zdelo, da to ni tisto poklicno področje, v katerem bi hotela pretežno delati. Ekonomijo sem študirala, ko sem že imela prvo hčerko. Potem sem se odločila še za študij socialnega dela. Ko sem ga zaključila, ko sta bila dvojčka stara dva meseca.

Torej ste zaključevali, ko ste visoko bili noseči.

Ja, v času nosečnosti sem zaključevala z izpiti. Ko sta bila stara 2 meseca, sta šla z menoj na zagovor diplome, saj sem ju dojila. In to je bil njun prvi izlet v Ljubljano.

Ko sta bila stara 2 meseca, sta šla z menoj na zagovor diplome, saj sem ju dojila. In to je bil njun prvi izlet v Ljubljano.

Dojenje v tandemu je kar strah in trepet marsikatere mamice. Kako vam je uspevalo?

Dojila sem ju slabih 5 mesecev. Od začetka je bilo zelo naporno, sploh prvi mesec. Po mesecu dni se mi je zdelo da ne bom več zmogla vstati iz postelje. Jedla sta namreč na 2 uri, podnevi in ponoči. Za počitek ni bilo časa, sčasoma sem se navadila. A to pač pride z materinstvom. Sprejmeš.

Po mesecu dni se mi je zdelo da ne bom več zmogla vstati iz postelje

Kaj pa radi počnete v prostem času?

Danes znam zase poskrbeti veliko bolj, kot sem nekoč. A kljub študiju, delu z otroki, gradnjo hiše sem nekako uspela najti košček časa samo zase. Sedaj, ko so otroci večji si pa zase vzamem več časa. Vedno rada preberem kako knjigo oz. literaturo, hodim na sprehode, rada prehodim pot na domači Zavrh, ljuba mi je tudi naša Polena, Pohorje in vse ostalo pa mi je že luksuz ... Gibanje mi veliko pomeni.
Zame je pomembno tudi duhovno življenje. Rada hodim v našo cerkev; zadnja leta sem aktivna tudi v župniji. Domača cerkev in vera je zame prostor, kjer se umirim, in nabiram novih moči. Skozi vero, literaturo sem dobila eno razmišljanje, ki mi je tudi v težkih obdobjih življenja nudilo precejšnjo oporo. Hvaležna sem za to. Televizije pa, iskreno, skoraj ne gledam.

Je čas tudi za prijateljice?

Seveda. Še vedno gojim prijateljstva iz svojih otroških let in so mi draga. Imam tudi prijatelje iz bolj zrelega obdobja. Z leti si ustvariš nek izbor prijateljev oziroma družbe. In to ni več tako številčno kot v mlajših letih, pač pa so to globlja prijateljstva, ki nekaj štejejo.

Nazadnje urejeno: petek, 25 marec 2022 19:03