Dušan Waldhütter: "Na drugi strani meje dajejo našemu lesu dodano vrednost, ki je sami nismo zmožni dodati"

Dušan Waldhütter iz Jurovskega Dola je, na kratko rečeno, navdušenec nad lesom in nad dobrimi zgodbami. Svojo strast kot odgovorni urednik izliva na portalu Bivanje z lesom in v profesionalni reviji Bivanje z lesom, kjer skupaj s soustanoviteljico gibanja Liljano Vogrinec zbirata primere dobre prakse in popularizirata gradnjo z lesom ter njegovo širšo uporabo. Portal in revija, pa tudi razstava Bivanje z lesom in nenazadnje istoimenska oddaja, izhajajo pod podjetjem SLOWOODLIFE d. o. o., ki sta ga ustanovila leta 2021. Dušan Waldhütter je v svetu gradnje in opremljanja doma znan po svoji dolgoletni karieri odgovornega urednika Večerove priloge Kvadrati in 14-letnega staža odgovornega urednika revije Naš dom, je pa tudi avtor knjige Donosno zgodbarjenje - The Business of Storytelling, ki je izšla za kanadsko založbo 10-10-10. Z njim smo se pogovarjali o njegovem delu in o vlogi lesa v naši družbi in izzivih povezanih s tem.

Nam lahko opišete Slowoodlife, kaj pravzaprav počnete in za kaj si prizadevate?

Slowoodlife deluje kot multimedijska platforma in središče informacij o rabi lesa. Je informativno-izobraževalni portal, ki združuje zgodbe, znanje in prikaze dobre prakse trajnostnega bivanja. To počnemo v različnih formah, zato so v našem naboru medijev tako revije, kot razstave, forumi, socialna omrežja in oddaje. Vsi ti kanali imajo eno samo nalogo: da dajejo podporo lesnim zgodbam. Še posebej smo ponosni na zadnjo pridobitev v naboru naših medijev: naša prva oddaja je obenem edina slovenska oddaja, ki bo posvečena izključno lesu.

Z lesom je neposredno povezano zdravo bivanje, trajnostni način življenja in prav takšen način oblikovanja našega bivalnega prostora.

Naše poslanstvo, kot ga vidiva z Liljano, je ljubezen do ljudi in okolja, izpovedana v lesu. Ustvarjamo z vizijo, da postanemo vodilni slovenski kreator zgodb o lesu in stičišče dobrih praks bivalnih rešitev, ki našo deželo ohranijo zeleno. Zgodbe, zgrajene okrog tega materiala, namreč izpričujejo blagodejne učinke, ki jih ima les na okolje in ljudi. Z lesom je neposredno povezano zdravo bivanje, trajnostni način življenja in prav takšen način oblikovanja našega bivalnega prostora.

Kako z rabo lesa ohraniti trajnost, ne da bi izčrpavali naše gozdove?

Raba lesa je med drugim pomembna zato, ker je v les vezana velika količina ogljikovega dioksida. Z rabo lesa CO2 porabljamo, z rabo drugih materialov, ki jih moramo narediti, pa CO2 proizvajamo. Šele ko les skurimo ali ko razpade v gozdu, se CO2 iz lesa vrne v ozračje. Kadar se le da, mora biti zato ogrevanje z lesom zadnja stopnja uporabe lesa. Pred tem mu moramo dodati čim več funkcionalnosti in vrednosti.
Prav to vezanje CO2 je ena pomembnih prednost rabe lesa. Eno samo drevo nase veže približno eno tono CO2. Če tega lesa ne skurimo oziroma ne pustimo, da propade, ampak iz njega nekaj naredimo, v bistvu ohranimo ta CO2, vezan v lesnem izdelku. To predstavlja pomembno priložnost za našo državo tudi glede izpolnjevanja zahtev, ki so povezane z zavezami EU-ja glede zmanjševanja CO2.

Šele ko les skurimo ali ko razpade v gozdu, se CO2 iz lesa vrne v ozračje. Kadar se le da, mora biti zato ogrevanje z lesom zadnja stopnja uporabe lesa.

Leseno gradnjo in opremo iz lesa pri Slowoodlife spodbujamo tudi zato, ker smo prepričani, da bogati naše bivalno okolje in nadgrajuje gradbeno kulturo slovenskega prostora. In naj ne bo odveč pripomniti, da je lahko les skorajda večen, če zanj pravilno skrbimo. Poglejte si lesene japonske templje, ki so stari tudi do 1000 let in več. Če ga varujemo, je lahko les praktično neuničljiv. Zaradi pozitivnega vpliva, ki ga ima na ljudi in okolje, si zasluži, da ga postavljamo v ospredje.

Kako pa trajnost ohranjamo v Sloveniji?

V Sloveniji to dobro obvladamo; gozdovi so res naše nacionalno bogastvo, ki smo mu vrednost začeli vse bolj priznavati na več nivojih. V 2. polovici prejšnjega stoletja je bila naša raba lesa zelo mačehovska, takrat smo ga uporabljali skoraj izključno za kurjenje. Pustili smo, da propade pohištvena industrija, ki je bila paradni konj slovenskega gospodarstva. Na desetine vrhunskih podjetij se je poslovilo; Liko Vrhnika, Lipa, Meblo, Javor, Stol …

Pustili smo, da propade pohištvena industrija, ki je bila paradni konj slovenskega gospodarstva.

Zakaj?

Vzroki so različni. Tudi odnos države je pomagal, saj te priložnosti nismo videli kot neko gospodarsko prednost. Nismo znali razviti celotne lesno-predelovalne verige, in ko je več nismo imeli, smo začeli kupovati drugje, kar narekuje višje cene. Izgubili smo stik s trendi, zamudili prilagoditev spremembam na trgu. In zdaj smo, kjer smo. Trudimo se priti na boljše. Ob vsem tem pa imamo v Sloveniji ogromno lesa; naš letni prirast je 4 kubike na prebivalca, porabimo pa ga 0,5 kubika. Smo tretja najbolj gozdnata država v Evropi. A kljub temu našo hlodovino še vedno prodajamo preko meje in les potem kupujemo nazaj v obliki izdelkov oziroma polizdelkov. Na drugi strani meje dajejo našemu lesu dodano vrednost, ki je očitno sami nismo zmožni dodati.

Saj to je vendar povsem neprofitabilno …

Tega se vsi zavedajo, a je okoliščine nemogoče spremeniti preko noči. V Avstriji so denimo zavestno gojili in razvijali to, čemur mi desetletja nismo dajali pozornosti. Samo zavedanje o tem, kaj vse smo zamudili, še ne zadostuje, da bi hitro ali zlahka premostili razliko: nimamo infrastrukture za predelavo, nimamo potrebnih žag ... Težko se je postaviti na trg in nemudoma postati konkurenčen. Mislim pa, da se zadeve na veliko področjih razvijajo v pozitivno smer. Predvsem glede ozaveščenosti ljudi, da les ni samo za v peč, ampak nam nudi raznolike priložnosti, ki so pomembne tako za potrošnike kot proizvajalce in za celo družbo.

Če se prav spominjam, so najbolj gozdnate skandinavske države – kako pa gre njim v smislu predelave?

Tam je tradicija rabe lesa navdihujoča. Finska denimo ni samo dežela tisočerih jezer ampak tudi dežela lesa. Imajo več kot 20 milijonov hektarjev gozda, ki pokriva približno tri četrtine države in predstavlja kar 10 % celotne gozdne površine v Evropi. Njihova poraba lesa raste, lani se je povečala za skoraj 7 odstotkov. Tudi Švedi so zelo močni na tej lesni sceni, so 3. največji izvozniki žaganega lesa na svetu, gozdnatost te države pa se še povečuje. Veliko se lahko naučimo pri njih, veliko dobrega pa imamo tudi sami.

Se vam zdi, da imamo v Sloveniji dovolj talentov ali strokovnjakov, ki bi lahko zgodbo predelave lesa popeljali na višjo raven?

Vsekakor imamo na področju lesa izjemne strokovnjake, doktorante, graditelje, oblikovalce, arhitekte ... Te z veseljem predstavljamo tudi v naši reviji Bivanje z lesom in na portalu. Takih pionirjev je pri nas kar nekaj in to so tisti, ki stvari ženejo naprej. Z veseljem delimo njihove zgodbe in tako širšo javnost ozaveščamo o našem nacionalnem bogastvu, o možnostih, ki jih prinaša les in o njegovem vplivu na nas in naše okolje.

Na našem slovenskem prostoru je najdeno najstarejše leseno kolo z osjo na svetu – staro pa je skoraj 5200 let.

Pomembno je tudi, da imamo v pogledu rabe lesa večstoletno tradicijo. Na našem slovenskem prostoru je najdeno najstarejše leseno kolo z osjo na svetu – staro pa je skoraj 5200 let in ga hranijo v muzeju v Ljubljani. Je fenomenalna najdba, res vredna ogleda. Kolo je iz jesenovega lesa, os pa je iz hrasta in glede na starost je oboje odlično ohranjeno. Med novejšo zgodovino pa velja omeniti širši pomen suhe robe. To so bili prvi slovenski izdelki, ki so pred 400 leti dobili dovoljenje za prodajo v tujini. Les nam torej že od nekdaj diši, je topel in prijeten na otip, pozimi nas pogled nanj ogreje, poleti nas ohladi njegova bližina. Ima tako fenomenalne učinke na človeka, na naše bivalno ali delovno okolje, da nas pri Slowoodlife dejansko nenehno navdihuje.

Je lesne gradnje vendarle vse več, ni vse le cigel ali opeka?

Lesena montažna gradnja zaradi številnih prednosti zelo pridobiva. Načinov lesene gradnje je precej, od lesne masivne hiše do skeletnih sistemov. Če smo si pred leti predstavljali pod leseno gradnjo le klasične brunarice, ki dandanes skorajda niso več aktualne, saj običajno ne zadoščajo kriterijem sodobne gradnje, zdaj običajno niti ne vemo, katere vse hiše so dejansko lesene, saj so od zunaj videti enake kot vse ostale. Vendar pa lahko najkakovostnejše med njimi, denimo tiste, zgrajene v sistemu križno lepljenih lesenih plošč, v svoji življenjski dobi vežejo od 25 do 60 ton CO2, kar je res ogromno. Ob vsem tem pa zagotavljajo najbolj kakovostno bivalno okolje, kar si ga lahko zamislimo in to za več generacij.

Tudi sicer ponuja les izjemne poslovne in gospodarske priložnosti. Denimo v turizmu lahko predstavlja pomembno prednost tako glede unikatnosti ponudbe, kot trajnostnega pristopa.

Ni pa vse le v gradnji hiš, priložnosti, ki jih ponuja les je veliko tudi pri gradnji javnih objektov, šol, vrtcev, javnih institucij. Tudi sicer ponuja les izjemne poslovne in gospodarske priložnosti. Denimo v turizmu lahko predstavlja pomembno prednost tako glede unikatnosti ponudbe, kot trajnostnega pristopa. Tudi temu področju posvečamo pri Slowoodlife posebno pozornost in obiskujemo ter opisujemo turistične destinacije, ki vidijo v lesu in in trajnostnem pristopu k ponudbi konkurenčno prednost. Ogledate si jih lahko tukaj.

Nedavno ste obiskali tudi Expo sejem v Dubaju, menda je bil tudi slovenski pavilijon delno lesen?

Seveda, slovenski paviljon ima lesen klobuk, iz križno lepljenega lesa pa je tudi njegova konstrukcija, kar sicer od zunaj ni videti. Lesen je bil nenazadnje tudi naš paviljon na prejšnjem Expo v Milanu in mislim da je še kako prav, da postavljamo na teh dogodkih v ospredje prav ta material in naše znanje glede njegove obdelave. Ker Arabci dejansko ničesar ne vedo o gradnji z lesom – v povprečju imajo v Dubaju le eno drevo na kvadratni meter – so jim morali slovenski strokovnjaki pred postavitvijo našega paviljona najprej dokazati, da je les stabilen in ognjevaren material. Nato pa je nastal eden najbolj prepoznavnih, najlepših in najbolj fotografiranih paviljonov na tokratnem Expu.

Kakšni so vaši vtisi tega peščenega kraja, kamor se steka vso bogastvo sveta?

Dubaj je nori kraj, res je za obiskati! Vendar tam ne bi živel, pa ne le zato, ker tam nimajo dreves. Marsičesa nimajo, niti psov, niti mačk – obojega verjetno zaradi velike vročine – in še česa, kar smo navajeni, čeprav se kopajo v presežkih in obračajo bogastvo. Kar 500 svetovnih podjetij, ki ustvarijo 70 odstotkov vsega svetovnega bogastva, ima svoje regionalne podružnice v Dubaju.

Res pa je, da če hodiš po svetu z odprtimi očmi, se lahko kaj naučiš na vsakem koraku, pa če si v Dubaju ali Lenartu.

Vse, kar tam ustvarijo, naredijo z namenom, da bo presežek. Tudi priprave samega Expa so se lotili tako: sodeluje več kot 190 držav udeleženk, ki predstavljajo več kot 95 odstotkov celotne svetovne populacije; vse skupaj je prisotnih 200 različnih narodnosti. Želijo potolči vse rekorde, a jim bo verjetno rekordni obisk obiskovalcev v zgodovini teh prireditev preprečila korona. Tu jim najbrž nafta ne bo pomagala. Fajn je potovati tja na obisk in videti kaj novega. Res pa je, da če hodiš po svetu z odprtimi očmi, se lahko kaj naučiš na vsakem koraku, pa če si v Dubaju ali Lenartu.

Na video posnetkih na kanalu youtube ste dejali, da sta vam bila najbolj všeč slovenski in nemški pavilijon.

Slovenski nam je res bil najbolj všeč zaradi lesene izvedbe, pa tudi koncepta in sporočilnosti. Lesen nadstrešek je videti kot ribniško sito, sila prepoznavne so ozelenjene stene, pa tiha lesketajoča voda okoli njih ... Idejni načrt je delo arhitekta Roberta Kluna in njegove ekipe, za celostno izvedbo je poskrbelo podjetje Riko. Podjetje CBD je projektiralo celotno konstrukcijo, podjetje Knauf Insulation pa poskrbelo za zelene stene. Sodelovala je cela kopica slovenskih podjetij. Res dobra nacionalna zgodba. Predstavitev je bila zelo uspešna, saj so na paviljonu do konca februarja nabrali dobrega pol milijona obiskovalcev. Gre za res odmevno promocijo našega gospodarstva.
Nemški paviljon pa se nam je dopadel predvsem zato, ker je bil tako zelo drugačen od 190-tih ostalih … Obiskovalca so znali nagovoriti s svojo zgodbo in ga potegniti v dogajanje.

Se vam zdi, da lahko Slovenija kakorkoli prodre, če se prikaže na teh Expo-jih?

Jaz mislim, da je nujno, da smo zraven, in tudi da imamo kaj pokazati. In veselim se že naslednjega Expa, ki bo leta 2025 v Osaki na Japonskem. Nekaj mi govori, da bo naš paviljon ponovno sijal v lesu …