Folklorna skupina KD Sveta Ana v letošnjem letu obeležuje 25 let delovanja pod okriljem Kulturnega društva Sveta Ana

Če se vrnemo v preteklost, v leto 1998, ko so se začeli prvi sestanki ljubiteljev plesa in ljudskega petja, se anovški folklorniki s hvaležnostjo spomnijo Jožeta Roškarja, čigar pobuda je bila ustanovitev folklorne skupine pri Sveti Ani. Sestanki so pripeljali do prvih vaj, do prvih plesnih korakov na melodijo »zibenšrita«. Takrat so se člani srečevali z mnogimi težavami – iskali so učitelja plesa, godca, na voljo niso imeli folklornih oblačil ipd. Trudili so se in kmalu sami sešili delovne kostume ter v njih plesali vse do leta 2007 – takrat je pri Sveti Ani potekala terenska raziskava narodnih noš pod očesom dr. Marije Makarovič in skupina je kmalu zaplesala v novih mašnih kostumih.

Skupina plesalcev se je razvijala, tudi spreminjala; prvi mentor je bil Peter Dvoršak, nasledila ga je Simona Satler. Prva mentorja sta postavila trdne temelje, na katerih zdaj gradi Bojan Glaser, strokovni vodja skupine. Plesni repertoar anovških plesalcev je širok – plešejo štajerske in prekmurske plese, prav tako koroške in ziljske plese, radi pa se zavrtijo tudi na melodije z Razkrižja.

V času Aninega tedna so obeležili 25 let ljudskega plesa in petja, obujanja tradicij, navad in običajev. Na slovesnosti, ki so jo poimenovali »Folklorna skupina Sveta Ana praznuje«, so podelili jubilejne Maroltove značke Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za delovanje na področju folklorne dejavnosti. Zlate Maroltove značke so prejeli: Branko Krušnik, Saša Šenveter, Larisa Morandel, Urban in Simon Rajter ter Anja Tlakar. Dobitniki srebrnih Maroltovih značk so: Tanja Kolar, Rok Methans, Denis Liner in Matija Šenveter, dobitnici bronastih Maroltovih značk pa sta Ines Topolnik in Mojca Simonič.

Posebnost na tokratnem dogodku je bila postavitev z naslovom »Polka je ukazana,« s katero so se poklonili Mirku Ramovšu, letos preminulemu etnokoreologu; v postavitvi so združili plese različnih pokrajin, odplesane točno po njegovih zapisih.

Folklorno slovesnost so popestrili člani Otroške folklorne skupine Osnovne šole Sveta Ana, plesalci iz Folklorne skupine Tine Rožanc ter zanimivi in izvirni avstrijski gostje – Trachteverein Rossecker Bruck an der Mur. Ti so poskrbeli za napetost med gledalci, saj so s pomočjo lesenega pripomočka večkrat vrgli enega izmed svojih plesalcev v zrak.

V juniju so se mažoretke Twirling kluba Aninih mažoretk s svojimi največjimi podporniki – starši, seveda – udeležile 22. odprtega prvenstva mažoretk Slovenije MTZS in NBTA 2023, ki je potekalo v Ribnici.

Vrnile so se kot trikratne državne prvakinje v solo izvedbah, in sicer: v kategoriji solo kadet je 1. mesto dosegla Sara Radovanovič, v kategoriji solo youth je 1. mesto usvojila Tiana Marija Nikl in v kategoriji solo senior je 1. mesto dosegla Tajda Padovnik, ki je sicer tudi trenerka anovškega mažoretnega kluba. Tudi ostala sodelujoča dekleta so bila uspešna v svojih solo izvedbah, v kategoriji exhibition mala skupina pa so s skupnimi močmi, kljub težki konkurenci, dosegle odlično 1. mesto. Velika zahvala ob izjemnih dosežkih velja mentorici Tajdi Padovnik.

Starši in sorojenci tekmovalk so bili opremljeni z navijaškimi majicami, rekviziti in instrumenti, prešerno vzdušje na avtobusu pa je dekleta spodbujalo k sproščenim in predvsem uspešnim izvedbam svojih plesnih točk. Kljub napornim treningom in odrekanjem so anovske mažoretke na poti domov, ko so v rokah držale svoje dragocene medalje, že z elanom zrle v prihodnje projekte in naslednjo odlično sezono!

Marta Fajdiga velja za prvo frizerko pri Sveti Ani. Svoj salon je odprla leta 1969 in urejala pričeske vse do svoje upokojitve. Še danes rada preživlja čas pri hčeri, ki je nadaljevala njeno pot in ji pomaga pri urejanju tako salona kot strank. Gospa Fajdiga je pred kratkim praznovala 85 let in pogovarjali sva se o njenem življenjskem delu – frizerstvu.

Ker vem, da je za vami uspešna kariera, predvidevam, da ste si delo frizerke želeli od otroštva?

To pa ne bo držalo (smeh). Nikoli nisem slišala, da obstaja poklic frizerke. Po osemletki sem dve leti odhajala na »tavrh« in težko delala. Največ pri kmetih po dolini reke Ščavnice. Želela sem si česarkoli, saj mi je bilo opravljanje težkih kmečkih opravil prenaporno. Skrbniki so mi dovolili, da grem svojo pot.

Kako pa ste potem prišli prav do frizerstva?

Najprej sem v šolo hodila k Sveti Ani. Po šestih letih sem se odpravljala v Apače in nato še v Lenart. V Lenartu me je učila gospa, ki mi je kasneje tudi pomagala do mojega življenjskega poslanstva; dve leti po osemletki sem se odpravila v Maribor do te učiteljice. Povedala sem ji, da si želim poklica in z mano je odšla na obrtno zbornico. Tam je eden izmed frizerjev iskal vajenko, zato sem se leta 1955 vpisala na šolo v Mekinje pri Kamniku, kjer sem se izučila za frizerko, k temu gospodu pa odhajala na prakso. Praksi smo takrat rekli učna doba.

Mekinje pri Kamniku? Daleč stran od doma.

Res je. Odšla sem v internat in tam ostajala tri leta po tri mesece. V šoli smo se učili tako teorijo kot prakso. Ostale mesece sem opravljala učno dobo pri frizerju v Lovrencu na Pohorju. Domov sem šla le dvakrat, morda trikrat na leto.

Katerih spretnosti ste se naučili skozi šolanje?

Naučila sem se zelo veliko. Nikoli nisem videla dela frizerke in največ sem se naučila skozi opazovanje in vajo. Pomemben del je bil pouk lasničarstva, kjer smo imele usnjeni vzglavnik, vanj smo zabili žeblje in nato napeli niti oziroma sukance. Potem smo s sukanci, ki so predstavljali lase, vadili.

Kakšne spomine pa imate na učno dobo, kaj ste počeli?

Moj mentor je bil strog in natančen. Veliko me je naučil. Spomnim se, da sem k sosedu odhajala po kis, ki smo ga takrat uporabljali za lase namesto balzama. Tudi šamponi so bili drugačni, bili so v prahu. Večinoma sem se pri njem naučila delati moške frizure in manj ženskih.

Kako pa naprej, po šolanju?

Ko sem februarja zaključila triletno šolo, sem delo dobila v Hočah. Tam sem delala dve leti in potem še eno leto v Mariboru. Nato sem šla bliže domačemu kraju – v Lenart. V Lenartu sem delala devet let in od tega sem se tri leta na delovno mesto vozila s kolesom – poleti in pozimi – od Zgornje Ščavnice do Lenarta.

Sledilo je odprtje vašega salona. Če sem prav slišala, prvega frizerskega salona pri Sveti Ani?

Tako je, leta 1969 sem odprla salon v domačem kraju. Bila sem prva frizerka pri Sveti Ani in domačini so me lepo sprejeli. K meni so prihajali prav vsi, od odraslih do otrok.

Kje pri Sveti Ani pa je bil vaš salon?

Moj salon se je nahajal v današnjih prostorih Vinotoča Polič.

Kaj pa pripomočki? Danes jih je za pričeske na voljo zelo veliko.

Takrat je bilo veliko več ročnega dela. V salonu sem imela kovinske in lesene navijalce, ki sem jih uporabljala za kodranje. Ko sem delala trajne, ki so bile takrat zelo priljubljene, sem se domov vračala s krvavimi prsti, saj so bili preparati zelo močni. Uporabljali smo sušilne »haube« in kape. Sušilnika za lase ni bilo, ta je prišel na deželo okrog leta 1972. Takrat sem opravila tudi mojstrski izpit, da sem kasneje lahko imela vajenke – takšne, kot sem bila jaz v Lovrencu na Pohorju.

Katere pričeske so bile najpriljubljenejše – česa ste delali največ?

Prihajali so moški, ki smo jih postrigle in brile. Ženske pa so prihajale na striženje in na trajno. Trajna je bila najprej železna, nato električna, sledila je parna, še danes pa uporabljamo hladno. Tudi otroci so prihajali na striženje; dekletom pa sem spletala kite – takrat smo poznali le eno vrsto kit. Tudi barvanja je bilo manj; imela sem osnovne barve in barvala sem le kakšne učiteljice, kmečke ženske se niso barvale.

Kje ste kupovali pripomočke za vaše storitve?

Bila je le ena frizerska trgovina, in sicer v Mariboru. Pri Sveti Ani imamo srečo, saj se nahajamo v bližini Avstrije, tako da sem nekaj pripomočkov lahko kupila tudi tam. Ko se je frizerstvo začelo v kasnejših letih razvijati, sem kupovala tudi pri trgovskih potnikih, ki so prinesli zmeraj kaj novega in me obvestili o dodatnih izobraževanjih.

Ste se izobraževanj udeleževali?

Sem se. Udeležila sem se več tečajev v Ljubljani, v Narta studiu, kjer je podjetje Ilirija organiziralo različne tečaje. Bila pa sem tudi na tekmovanju v Avstriji, kjer sem opazovala razvijanje pričesk in tekmovalce. S seboj sem, če je bilo možno, vzela tudi svoje vajenke.

Kaj pa vaše vajenke – jih je bilo veliko? So to bile domačinke?

Pri meni je učno dobo opravljalo sedem vajenk. Nanje imam lepe spomine, še zdaj me rade obiščejo in večinoma so prihajale iz našega kraja. Moja sedma in zadnja vajenka je bila hči Sonja.

Ste hčer na poklicno pot frizerke usmerili vi?

Imam dve hčerki – Sonjo in Kristino. Kot majhni deklici sta se sami dogovorili, da bo ena pomagala meni v salonu, druga pa ne. Tako je Sonja nadaljevala frizersko pot in danes dela v svojem salonu, ki je prav tako pri Sveti Ani. Tudi jaz ji še vedno priskočim na pomoč, kolikor le zmorem.

Osnovna šola Sveta Ana je letos prvič pripravila dan odprtih vrat, že drugič pa dobrodelni koncert, za katerega si želijo, da bi postal tradicionalen.

Osnovnošolci in zaposleni na Osnovni šoli Sveta Ana so v sodelovanju z društvi organizirali dan odprtih vrat, ki nam je omogočil, da smo po hodnikih in učilnicah lahko začutili utrip življenja na šoli. Obiskovalci so si lahko ogledali različne razstave, fotografije in posnetke projektov, šolsko kroniko in še mnogo več, kar je prikazovalo delovanje učencev tako na področju znanja kot na področju razvijanja socialnih in čustvenih kompetenc, ki so v življenju posameznika še kako pomembne. Po dnevu odprtih vrat pa so v Športni dvorani Sveta Ana pripravili dobrodelni koncert, ki so ga letošnje leto naslovili »Lepo je deliti«.

Na koncertu, polnem čustev in premišljeno izbranih točk, so ob otrocih vrtca, učencih šole in zaposlenih nastopili tudi člani Kulturnega društva Sveta Ana ter skupina Pika na i in Ansambel Aktual. Ime tokratnega koncerta izvira iz naslova pesmi Anike Hrovat in Slavka Ivančiča »Lepo je deliti«, ki so jo zapeli vsi nastopajoči skupaj.

 Nastopila sta tudi skupina Pika na i ...

 ... in Ansambel Aktual.

Letošnje leto so del denarja namenili družini iz Svete Ane, ki potrebuje sredstva za zdravljenje otroka, del denarja pa je bil namenjen šolskemu skladu za otroke iz socialno šibkejših družin.

Dobro je videti, kako se šola in lokalna skupnost povezujeta v dogodke s pozitivnimi izidi, ki imajo pomemben vpliv na empatijo in razvoj učencev ter na povezanost celotne občine. Verjamem, da bo dobrodelni koncert postal tradicionalen in da bo še več ljudi deležnih pomoči in podpore, ki ju tovrstni dogodki prinašajo.