zombi 2

Vpis

Dr. Anton Korošec: Prlek širokih obzorij iz Biserjan, svetovljan in ugledni državnik prve jugoslovije

Dr. Anton Korošec, arhiv Enciklopedije slovenske osamosvojitve. Dr. Anton Korošec, arhiv Enciklopedije slovenske osamosvojitve.

Ob 150-letnici rojstva dr. Antona Korošca ( 1872 – 1940) slovesnosti pri Sv. Juriju ob Ščavnici

Osrednje praznovanje 150-letnice rojstva duhovnika, urednika in politika dr. Antona Korošca je bilo v soboto, 14. maja in danes, v nedeljo, 15. maja 2022 pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Ob tej priložnosi bo tudi mednarodni znanstveni simpozij, na katerem bodo z referati sodelovali: Andrej Rahten: Korošec na dvoru Karađorđevićev; Emma Hatto: Korošec, predsednik vlade 1928/29; Peter Vodopivec: Korošec, SLS in Bolgari ; Husija Kamberović: Korošec in Mehmed Spaho; Walter Lukan: Krek in Korošec – Korošec in Krek; Igor Grdina: Dva kolosa – Šušteršič in Korošec ; Franc Rozman: Korošec – častni občan Bleda. Mednarodni simpozij bo 14. maja ob 10. 00 v Kocbekovi dvorani. V nedeljo, 15. maja 2022, bo najprej ob 10.00 spominska maša v farni cerkvi sv. Jurija, po njej pa ob 11.15 v Kocbekovi dorani še slavnostna akademija, na kateri bo slavnostni govornik prof. dr. Ludvik Toplak. Pokrovitelj praznovanja Koroščevega leta 2022 je predsednik republike Borut Pahor.

Duhovnik in politik

Anton Korošec je bil duhovnik, politik in slovenski narodni voditelj od 1917 do smrti. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru, kjer je 1892 maturiral in potem na tamkajšnjem bogoslovju študiral teologijo. Posvečen je bil že 1895; kot kaplan je najprej služboval na Sladki Gori, od tam je bil premeščen v Marenberg (Radlje); 1897 se je vpisal na graško univerzo in 1905 doktoriral iz teologije. V obdobju 1898–1902 je bil učni prefekt mariborskega dijaškega semenišča.Zgodaj je začel pisati v list mariborskih bogoslovcev Lipica; v letih 1898–1906 je bil urednik časnika Slovenski gospodar. Da bi nevtraliziral vpliv demagoške politike ptujskega župana Josefa Orniga in Nemcem naklonjenega lista Štajerc, je 1901 ustanovil list Naš dom. Zaradi objavljanja ostrih člankov o nemškutarjih je bil obsojen na šesttedenski zapor; cesar pa je potem kazen spremenil v globo 1000 kron. Sodeloval je tudi z ljubljanskim dnevnikom Slovenec in nemško pisanim časnikom slovenskih rodoljubov Südsteirische Post/Presse, ki je zagovarjal narodno slogo.

Korošec je avgusta 1918 postal predsednik Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov za južnoslovanski prostor v Cislajtaniji (dejansko brez Dalmacije), oktobra 1918 pa še za vse južne Slovane v habsburški monarhiji. Po objavi manifesta nekronanega cesarja Karla 16. oktobra 1918 je tri dni pozneje razglasil, da prevzema v svoje roke vso narodno politiko Slovencev, Hrvatov in Srbov. Potem ko je Wilson z odgovorom državnega sekretarja Roberta Lansinga na avstro-ogrsko mirovno noto 19. oktobra 1918 položil usodo Avstro-Ogrske v roke njenih narodov, je to dejansko pomenilo najpomembnejši korak na poti v neodvisnost. Korošec je 27. oktobra 1918 odpotoval v Švico in Francijo, da vzpostavi stike z antantnimi predstavniki ter se sporazume z Jugoslovanskim odborom in srbsko vlado o združitvi. Narodna sveta, ki jima je predsedoval, pa sta 27. (odstavitev Šušteršiča z mesta kranjskega deželnega glavarja) in 29. oktobra (hrvaški sabor prekine državnopravne vezi z Ogrsko, Avstrijo in Hrvaško vključi v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov) postala de facto vrhovna oblast vsaj na delu področja, za katerega sta bila pristojna.

Minister v jugoslovanskh vladah

Korošec je v začetku 1929 sprejel imenovanje v vlado diktature generala Petra R. Živkovića, vendar ni mogel preprečiti popolne prevlade unitaristične politike, ki so ji volivci razpuščene SLS nasprotovali; naslednjega leta je prešel v opozicijo in 1931 postal predsednik osrednje zadružne zveze ter pogodbeni profesor za zadružništvo na beograjski univerzi. Šestdesetletnica Antona Korošca je bila med Slovenci 1932 bučno praznovana; slavljenčevi privrženci so nosili zelene kravate in nogavice, ob prepovedih zborovanj pa so se zatekali v cerkve. V Šenčurju je tedaj prišlo do velikih demonstracij proti režimu, ki so jih oblasti preganjale po Zakonu o zaščiti države; več katoličanov je bilo obsojenih na zaporne kazni. Ob koncu 1932 je v tržaškem Il Piccolu izšla Slovenska deklaracija, ki jo je sestavil krog razpuščene SLS in ji je tudi Korošec pritrdil. Dokument je poudarjal potrebo po združitvi slovenskega ozemlja in po priznanju slovenske narodne individualnosti; za uresničitev ciljev narodne politike morajo prevzeti pobudo Slovenci v Jugoslaviji. V tistem času so tudi druge opozicijske skupine formulirale svoje zahteve, režim pa je odgovoril s preganjanjem nasprotnikov. Korošec je bil 1933 interniran v Vrnjački Banji, potem pa v Tuzli in na Hvaru. Uradno razpuščena SLS, ki je delovala podtalno, je do 1935 bojkotirala volitve; z režimom so sodelovali le še posamezniki iz njenih vrst.Po marsejskem atentatu se je Korošec udeležil žalovanja za ubitim kraljem Aleksandrom, 1935 pa je vstopil v vlado Milana M. Stojadinovića kot notranji minister. Bil je zelo vpliven in se je uspešno zavzel za ustanovitev akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ter za projekte v korist ljubljanske univerze; 1938 je postal njen tretji častni doktor. Zaradi nasprotovanja Srbske pravoslavne cerkve in opozicije ni prišlo do ratifikacije konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo, čeprav so se slovenski katoliški politiki zavzemali zanjo.

V Dravski banovini, katere ban je postal Marko Natlačen, je 1935 povsem prevladala nekdanja SLS, ki je bila organizirana kot del vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice/zveze. Na volitvah 1938 je JRZ v Dravski banovini prejela 78,6 % glasov. Ker je bil rezultat vladajoče stranke zlasti na Hrvaškem slab, je Stojadinović Korošca odslovil iz notranjega ministrstva, saj ga je imel za odgovornega za to, da javnost glasovanja ni bila izkoriščena za impresivnejšo podporo takratni oblasti. Slovenski voditelj je potem postal predsednik senata, kar je bila razen ob podeljevanju mandata za sestavo vlade predvsem protokolarna funkcija. Korošec je račune s Stojadinovićem poravnal februarja 1939, ko je koordiniral delovanje ministrov, ki so izzvali vladno krizo. Avgusta 1939 je bil kljub načelni podpori sporazumu med kabinetom Dragiše J. Cvetkovića s hrvaško opozicijo pod vodstvom Vladka Mačka odrinjen na stranski tir. Dravska banovina je kljub željam slovenskih katoliških politikov, da se po zgledu avtonomne Banovine Hrvaške preobrazi v Banovino Slovenijo, ostala v okvirih dotedanjega upravnega reda.

Narodni voditelj Slovencev v prvi Jugoslaviji

Ob smrti sredi decembra 1940 je Korošec veljal za nespornega narodnega voditelja Slovencev; kot tak je bil sposoben v kriznih časih voditi nadstrankarsko politiko. Njegovi uspehi za oblikovanje institucij, pomembnih za slovenski razvoj, so bili nesporni. Še posebej se je odlikoval kot spreten politični taktik; kot tak je užival ugled tudi med Srbi, ki so mu dali vzdevka »Pop« in »Lepi Tonček«, na Hrvaškem pa zaradi predsednikovanja vladi po atentatu na Stjepana Radića in njegove somišljenike večinoma ni bil več sprejet kot pozitiven politični dejavnik. Korošec je bil na večer življenja tudi zelo nepriljubljen pri pripadnikih močno nacificirane nemške manjšine in pri komunistih, ki jih je zaradi protiverskega značaja marksistične ideologije in pripadnosti Tretji internacionali kot svetovni stranki proletariata pod nadzorom Sovjetske zveze razumel kot hudo grožnjo obstoju slovenskega naroda, Jugoslavije in Katoliške cerkve. Čeprav je 1929 sodeloval v vladi diktature in pozneje v vse bolj avtoritarnem režimu Cvetković-Maček, ni nikoli nasprotoval demokraciji.

Na ravni kolektivnega spominjanja je izenačen z lokalno ali regionalno pomembnimi podjetniki in čebelarji, ki imajo pravico do pomnika in do ulice v ožji skupnosti, iz katere so izšli, osrednji slovenski prostor pa jih ne pozna. Tako je tudi Anton Korošec dobrih petinsedemdeset let po svoji smrti razmeroma dobro znan v domači občini Sv. Jurij ob Ščavnici, medtem ko so mu že v Mariboru, s katerim je bila njegova kariera kot z enim najpomembnejših Štajercev v slovenski preteklosti močno povezana, kljub drugačnim prizadevanjem nekaterih odrekli ulico, kaj šele, da bi mu privoščili spomenik. Tako Korošec ostaja navzoč kot lokalni junak, sicer pa kot »notranji minister, ki se je posebej odlikoval z zapiranjem komunistov«, človek, ki se je politično prostituiral pred beograjsko čaršijo, doma pa ljudi slepil z avtonomističnimi prizadevanji, v zadnjem času pa še kot motor protijudovske zakonodaje in menda veliki arhitekt domnevne »vnaprejšnje izdaje SLS«, kot je bila stvar nedavno poimenovana.

Nazadnje urejeno: nedelja, 15 maj 2022 10:39